Nekaj zanimivih idej, kako se lotiti tega problema na ustrezen način, lahko najdemo v konceptu Marshallovega plana ZDA za ponovno oživitev evropskih gospodarstev po drugi svetovni vojni. Bistvo tega plana, ki se je uradno imenoval evropski program obnove (ERP) in je trajal v obdobju 1948–1953, je bila ideja omogočiti razvoj povezane skupnosti narodov, seveda zahodne Evrope, v času začetka hladne vojne med ZDA in SZ. ZDA so ugotovile, da brez rastočih trgov v Evropi ne bodo mogle zagotoviti lastne trajne obnove gospodarske rasti po dolgoletni predvojni recesiji, hkrati pa je bil ta razvojni program pogojevan s tremi elementi. Prvi je bil, da se morajo države včlaniti v organizacijo za evropsko ekonomsko sodelovanje (OEEC), ki je postala koordinator ERP, z namenom liberalizacije medsebojne trgovine. Drugi pogoj je bil, da te države ustanovijo evropsko plačilno unijo (EPU), ki naj pospeši prost pretok kapitala med njimi in z ZDA.
Zadnji pogoj pa je bil, da po uspešni uveljavitvi teh zahtev iz ERP sedejo za isto mizo in sklenejo še londonski sporazum o dolgovih v letu 1953 (LDA) z zanimivo klavzulo, da upniki ne smejo uveljavljati terjatev do Nemčije, dokler ta ne odplača delno odpisanih obveznosti iz ERP in okupacijske pomoči (odpisana je bila polovica od celotnih 3,3 milijarde dolarjev). V številkah je pomenil ERP 13 milijard tedanjih dolarjev ali 5,5 odstotka BDP ZDA (od tega za Nemčijo 1,3 milijarde in za Francijo in VB skupaj 5,8 milijarde dolarjev). Dolgovi Nemčije so se z LDA zmanjšali z 29,7 milijarde DM na 14,5 milijarde DM, kar je pomenilo okoli 22 odstotkov nemškega BDP. Višina odplačil glavnice in obresti na preostali dolg pa je bila omejena na tri odstotke letnega nemškega izvoza. Glavni usmeritvi tega projekta sta torej bili zmanjšati breme, ki ga je morala Nemčija odplačati glede na njeno sposobnost zagotoviti zadosten izvoz, in zagotoviti obnovo nemškega gospodarstva s pomočjo iz ERP. To je bila velika razlika od versajskega sporazuma po prvi svetovni vojni, ki je zahteval čim večje in hitrejše poplačilo vseh nemških dolgov in je omejeval razvoj nemške industrije.
Današnja diskusija o reformah evrskega območja se zopet vrti okoli podobnih dilem. Na eni strani imamo zahteve za večjo solidarnost pri zmanjševanju tveganj finančne in fiskalne stabilnosti med državami članicami (Francija), na drugi strani pa zahteve po strožji uporabi fiskalnih pravil in večji tržni disciplini (Nemčija). V tem okviru je jasno, da ekstremna stališča ne bodo prinesla skupnega rezultata. Samo tržna disciplina in torej prepoved reševanja problemov prevelikih dolgov posameznih držav s strani drugih držav lahko povzroči sistemsko nestabilnost v evrskem območju zaradi širjenja tržnega nezaupanja na vse območje. Neomejeni fiskalni transferji med državami pa lahko pomenijo veliko »moralno tveganje« za neodgovorno obnašanje posameznih držav in politične konflikte v evrskem območju.
Zatečeno visoko raven javnega dolga v članicah evrskega območja (povprečno več kot 80 odstotkov BDP), ki močno presega zahtevo pakta stabilnosti in rasti (največ 60 odstotkov BDP), ne bo mogoče rešiti samo s prestrukturiranjem dolga posameznih držav, ker lahko to močno zavre oživljanje posameznih gospodarstev. To velja predvsem za način spreminjanja pogojev vračanja dolga, ki je bil sprejet za Grčijo in dejansko pomeni realno povečevanje dolga v času, saj ne upošteva ekonomske moči grškega gospodarstva za odplačilo obveznosti, oziroma so letne anuitetne obveznosti glede na izvozno moč prevelike. To pa povratno zmanjšuje zaupanje kapitalskih trgov v Grčijo in možnost njene vrnitve na kapitalske trge.
Zmanjšanje potrebe za meddržavno reševanje nesolventnih članic evroskupine zahteva poleg programov prestrukturiranja dolga (podaljšanje dospelosti, znižanja obrestnih mer) tudi ukrepe, podobne tistim po drugi svetovni vojni. Najprej mora priti do dogovora o možnosti pretvorbe dela nacionalnih dolgov (nad 60 odstotkov BDP) v strukturiran evrski finančni dolžniški instrument, ki bi ga na podlagi zastavljenih nacionalnih dolgov, ki presegajo predpisani odstotek, izdal evropski stabilnostni mehanizem (ESM). Ta finančni instrument bi predstavljal visoko kvaliteten dolžniški vrednostni papir, ki bi služil kot varna naložba za privatne finančne investitorje na kapitalskem trgu. Tako bi lahko zahtevali finančno in fiskalno odgovornost posameznih držav in hkrati zmanjšali nevarnost širjenja krize s posamezne članice na celo evrsko območje. Evropska kohezijska politika pa bi se morala koncentrirati na tiste razvojne politike posamezne države, ki bi prispevale k večji dinamiki gospodarske rasti.
Ne glede na to, da je minilo več kot šestdeset let od Marshallovega plana, so očitno njegove glavne konceptualne rešitve lahko zanimive tudi za današnje evropske odločevalce, če ti želijo, da bo šel razvoj v smeri tako kot po drugi svetovni vojni in ne, kot je šel po prvi svetovni vojni.
