Starejša ženska pa je rekla dobesedno tole: »Če bo operacija uspešna, jo bom podpirala.«
Gre za različico univerzalne slovanske modrosti: »Glasoval bom zate, ko boš na oblasti.« Osnovna napaka zahodne demokracije je, da ni upoštevala dejstva, da se je zgodovina na drugi polobli odvijala drugače. In da najpomembnejši dokumenti mentalnega aparata Zahoda, kot sta magna karta in Rousseaujeva družbena pogodba, tam nimajo te vrste pomena. Zgodovina Vzhoda, še posebej Evrope, je v največji meri nacionalna: ideja internacionalnega komunizma je to do neke mere poskušala spodkopati, a neuspešno. Z razpadom lastninskih odnosov so se stare protislovnosti vrnile skozi glavna vrata.
V vojni je najtežje izbrati stran, čeprav je največkrat vnaprej določena. Z rojstvom, poreklom in pripadnostjo določeni družbeni skupnosti. Torej »modra« babuška iz ankete verjetno govori tisto, kar večina Rusov misli: zmagajte v vojni, naredite Ukrajino (spet) rusko in – boste veliki. Putin pravzaprav tudi želi spet priti na pozicijo, ki jo je imela Sovjetska zveza, a mu manjka neka »malenkost«: ideologija. Celo če imajo prav tisti, ki kot Yuval Noah Harari trdijo, da je to vojna za mesto v zgodovini, morajo tudi oni vedeti, da nihče noče biti na strani poraženca.
V tej vojni je relativno lahko izbrati svobodo Ukrajine. Po eni strani je namreč Kremelj trdnjava, ki se maje in ki gre na krilih mitov v noro operacijo »denacifikacije«. Vanjo pošilja dečke, rojene leta 2005. Oni ne morejo preveč vedeti o vojnih veščinah, še manj pa, zakaj je v glavah dela njihovih prednikov ta dežela »maloruska«. Pričakovanje, da bodo Ukrajinci ruske čete pričakali kot osvoboditelje, sodi v tiste vrste iluzij, ki so se sesule nekako tako kot berlinski zid. Biti »svoj na svojem« je pravzaprav mantra globalizacije. V kateri je menda univerzalna edino swift koda.
Kakor koli, o podpori Putinu se ne sme glasno razmišljati: celo hrvaški predsednik Milanović, ki je do včeraj skoraj absolutno zagovarjal ruske interese na Balkanu, se je moral potegniti nazaj. Da ne govorimo o Vučiću in Srbiji, onadva sta med kladivom in nakovalom. Kot tudi turški predsednik Erdogan, čigar vložki so veliko večji.
A to so tako imenovane velike resnice.
Kar se tiče tistih majhnih, človeških, one so nekoč čakale, da postanejo literatura, danes pa gredo skozi vse propagandne filtre, ki bodo odločili o tem, ali je neka usoda dovolj tragična ali junaška, da bi jo cenil današnji duh časa. Po tej strani se tisti, ki navijajo za Putina, ne razkrivajo lahko. A obstajajo in iščejo ekvivalent v nekakšnem globalnem ravnotežju: nekaj, kar bi »preračunalo« življenje tako imenovanega malega človeka. Pa čeprav bi bil to popis padlih žrtev v agresiji na Kijev. Tako nastaja mitološka zavest: Putin ne prinaša pravice, kot je ni prinesel Stalin. On kot vsak monarh želi v zgodovino, ta pa ne sprejema preko vrste.
V tem trenutku je najpomembnejše slediti načelu, po katerem je treba biti na strani preganjanega glede na preganjalca. In globoko v sebi se moramo zavedati, da vzklikanje »Slava Ukrajini«, samo po sebi ne pomeni nič. To je enako kot »Slava mrtvim«, če bo Zahod čakal z intervencijo, kot je bilo to v primeru Sarajeva. To zapoznelo posredovanje je tudi danes resen problem v odnosih med članicami Evropske unije. Tako bi lahko ukrajinski scenarij trajal desetletja. Kar je v logosu Zahoda nepojmljivo, a povsem pričakovano tam, kjer zgodovinski tok časa pogosto teče nazaj.
»Sodba« o Ukrajini glede na to, kar vidimo po televiziji, je največkrat ples utvar. Staro razsvetljensko prepričanje, da določene predpostavke temeljijo na predznanju, me je odpeljalo k neki stari očaranosti. In k usodi pisatelja, za katerega menim, da je najpomembnejši za oblikovanje, če ne evropske literature, potem vsekakor mojega svetovnega nazora. Gre za Nikolaja Vasiljeviča Gogolja. In za njegovi deli Taras Bulba in Mrtve duše.
V prvem, junaško zasnovanem delu romantike ima kozaški ataman, ki se bori za obrambo pravoslavja, dva sinova, Ostapa in Andrija. V nesmislu vojaško-političnih odnosov drugi pristane na nasprotni strani, se zaljubi v princeso in se bori za Poljake, s čimer si zasluži smrtno kazen, ki jo izvrši očetova roka. Gogolj, ki je dvomil o lastnem talentu in nikoli ni bil zadovoljen s svojim delom, je objavil dve različici tega dela: v eni je poudarek na junaški obrambi ruske domovine, v drugi pa na odnosu do svoje domovine in na odnosih med liki. Kar je po ugotovitvah modernih slavistov ukrajinsko.
V Mrtvih dušah je stvar bolj očitna. Gogolj se norčuje iz mentalitete birokracije, malih in velikih goljufov ter duševne zaostalosti. V tem mu odlično dimenzijo daje pozicija »manjšinca«, Ukrajinca, ki pozna Rusijo, čeprav se ne v ZSSR ne v carski Rusiji ni omenjalo njegovo poreklo.
Vojna je morda največja nesreča zato, ker pluralne večslojne identitete zreducira na dimenzijo majhnih in mrtvih duš.
In kakšnega velikega junaka.
