Pa je bil že praznik dela precej oblačen kljub pretežno sončnemu vremenu. Televizijska kamera se je sprehodila med obiskovalci Rožnika, tega tradicionalno srčnega in gostoljubnega kraja, kjer se srečujejo tisti, ki še razumejo pomen delavskih pravic. Naj mi oprostijo spregledani, če so slučajno bili, a skozi leta tam, kjer pod cerkvico gori kres, nisem opažal pomembne skupine ljudi, ki zastopajo centre moči v deželi. Ni bilo najbogatejših Slovencev po Managerjevi lestvici, najsi vzamemo katero koli leto. Ni bilo predstavnikov Katoliške cerkve, čeprav je po novem 1. maj tudi njihov praznik dela po zgledu svetega Jožefa, tesarja. Ni bilo predstavnikov velikih podjetij, zlasti ne onih, ne le velikih, ki izkoriščajo predvsem tuje delavce. Tu je treba takoj povedati, da tudi dosedanja vlada ni slovela po njihovi dosledni zaščiti. In, končno, ni bilo videti predstavnikov nove koalicije.
Skupni imenovalec vseh izjav ljudi na Rožniku je bil spomin na preteklost, na lepe stare čase. Čeprav je v nostalgiji po preteklosti vselej nekaj pasti, zlasti prekrivanje slabega in poudarjanje boljšega, se ni dalo prezreti strahu pred obeti nastajajoče oblasti. Ta strah je ob spominu na marsikaj pred dobrimi štirimi leti več kot utemeljen. Takrat so uničevali brez napovedi, zdaj uničevanje že obljubljajo. Težko je oceniti, kaj je slabše. Oboje je katastrofalno.