Ob cesti na pol pločnika sta se ustavila avtomobila tuje registracije, bili so Romuni. Izstopila je zanimiva skupina ljudi. Oba voznika sta prevažala po nekaj sopotnikov. Drugo vozilo je bilo večje, tako da so poleg dveh ali treh ljudi zunaj postavili še invalidski voziček s starejšim človekom na njem. Na prvi pogled ni šlo za nikakršno prevaro. Popolnoma onemogla podoba je bila prepričljiva.
Preostali so me spominjali na like, ki jih redno srečujem na svoji običajni poti od Zmajskega mostu ob Plečnikovih arkadah do Prešernovega spomenika. S skrušenim in moledujočim glasom prosjačijo za drobiž in niti ne ponujajo razlage, za kaj ga potrebujejo. Naša domača mladina, vsaj ta, ki jo srečujem v tem okrožju, pogosto potrebuje samo en evro za avtobus v Kamnik ali drug bližnji kraj. Nočejo narediti vtisa, da so reveži. Pri tujcih se mi zdi slika drugačna. Klasičnega beračenja nekako ne skrivajo. V rokah imajo pogosto kakšne plastične lončke, v katere nabirajo drobiž.