Osrednji del programa je pripadel pevskemu zboru, ki ga je vodila naša legendarna profesorica slovenščine in ruščine ter tudi moja razredničarka Joža Ambrož. Zbor je štel preko sto članov, kar je za današnje srednješolske zbore nepredstavljivo. V zboru sem prepeval skupaj s svojimi sošolci in doživel številne lepe trenutke. Ker je bil koncert zvečer in ni bilo več avtobusnega prevoza, sem se na koncert iz vasi moral pripeljati s kolesom po prašni makadamski cesti – seveda primerno oblečen za koncert!
Naš nastop je doživel izjemen aplavz in naša Joža (tako smo jo med seboj imenovali) je bila presrečna. A pred začetkom nastopa ni bilo tako. Malo pred koncertom se je namreč začela ponovitvena tekma finala evropskega prvenstva v nogometu med Jugoslavijo in gostiteljico Italijo. Prva tekma se je končala brez zmagovalca 1:1 po veliki zaslugi švicarskega sodnika Diensta, ki je močno oškodoval Jugoslavijo. Ker takrat po podaljških (še) ni bilo enajstmetrovk, je bila potrebna ponovna tekma. In to ravno na dan našega koncerta!