Ja, za vlak gre. Kompozicijo monolitnih junakov in vojakov. Vojakov, ki imajo svojo zvezdo vodnico. Svoje božanstvo. Svojo avtoriteto. Boga, ki mu je dovoljeno vse. Ni nobenih omejitev. Posebej v komunikaciji ne. In ta Bog poganja kompozicijo. Ter priganja vse na njej, da delajo s polno paro.
Kompozicija nima voznega reda, nima seznama potnikov, nima ciljne destinacije. Poslanstvo je le eno: kompozicija se ne sme nikoli ustaviti. Kompozicija nima vmesnih postaj. Nima rdeče luči. Nihče nima več priložnosti, da se vkrca nanjo. Z nje te lahko le vržejo oziroma izvržejo. V trenutku, ko si neuporaben, nefunkcionalen, neposlušen, neupogljiv in preveč statičen, pač odletiš.
To, kar spremljamo dobro leto dni, je neprestano gibanje. Neprestani boj. Neprestano pihanje in sopihanje. Neprestano napadanje in izzivanje. Ni počitka za jekleno pest, smo kot mulci vzklikali na dvoriščih in se delali junake. Stari strip iz šestdesetih let je ilustracija mnogih dogodkov: ne vidimo avtorjev, vidimo le jekleno pest. Pest, ki udriha. Pest, ki premaguje svoje nasprotnike. Brez telesa, brez duše in brez čustev. Gola jeklena pest. Gola volja. Gola moč.
Ta jeklena pest je simbol desnice. Ne le simbol, temveč ideologija, strategija in taktika. Od prvega trenutka, ko se je desnica v tem prostoru definirala kot politična sila pred tridesetimi leti, je imela le eno točko programa. Boj proti komunizmu. Boj proti mlinom na veter. Boj proti čisti praznini. Boj proti izmišljenemu sovražniku, ki ga vedno znova obujaš iz svojih blodenj in fantazij. Od takrat je že veljala ocena, da Janez Janša kot nosilec, simbol, žrtev, vodja, nenadomestljiv in unikaten reprezentant desnice sploh nima tekmecev. Nima politične konkurence. Nima sparing partnerjev. Ima le smrtne sovražnike. Sovražnike, ki jih producira po tekočem traku z enim poenotenim znakom: rdečo zvezdo in komunistično nalepko.
Zadaj pa banalna želja: spremeniti zgodovino, iz medijev narediti agitpropovska glasila strankarske kompozicije in širiti razdor na vseh ravneh. Treba je skregati ljudi, institucije, organizacije in podsisteme. Potreben je totalen kaos, da lahko ustvariš red. Novi red. Drugo republiko.
Ta druga republika se lahko imenuje tudi janšizem. Ponosen nadaljevalec tvita, da so fašizem, nacizem in komunizem za Slovence isti. Edini, ki ima v besedi ime. Tako kot stalinizem. Z jasnimi atributi: neomadeževan kult vodje, strašenje z represijo, brisanje sodelavcev s slik in zgodovinskega spomina, prirejanje zgodovinskih dejstev, zakoni in moralne vrednote niso ovira ter stalna nevarnost pred zunanjim in notranjim sovražnikom. Notranji je najhujši. Najbolj podel in zloben. Zato sta potrebni dve taktiki. Prva je široka mreža ovaduhov. Ti morajo vse beležiti. Vse popisati in ustvariti popolne arhive. Iskati obremenilne dokumente in izjave. Druga pa je še bolj učinkovita. Zamenjati vse. Dobesedno vse, ki bi lahko mobilizirali, se upirali in izvajali diverzijo. Janšev tvit tedna je bil več kot pomenljiv: Pop TV, sem za vogalom. Zraven pa slika prežečega črnega panterja.
Ja, to je prava taktika. Taktika panterja. Taktika mitičnega simbola, ki je poln nasprotij in negativnih konotacij. Ravno zato je toliko bolj uspešen. Ker je grozeče nevaren. Grozeč v svoji napovedi, da pridemo vsi na vrsto. Da bomo vsi dobili zasluženo kazen. Bodite zadovoljni, če boste le zamenjani.
Zato razumem frustracije, ki jih sproža Bojan Veselinovič. Direktor STA se predolgo upira. Noče in noče odstopiti. In nadzorni svet ga noče zamenjati. In zakonov, ki varujejo neodvisnost agencije, ne morejo spremeniti čez noč. Zato izgubljajo živce. Gredo čez vsak rob dobrega okusa. Veselinoviča celo obtožujejo sodelovanja pri umoru novinarja. Ne, to niso sanje. To so res besede, ki so bile zapisane. Zapisane s strani maršala Twitta. Ja, nižje se ne more, smo dostikrat rekli. Očitno še nismo na dnu.
In nobeno opravičevanje tu ne pride v poštev. Nobeno zamahovanje z roko v stilu, saj ne vedo, kaj delajo. Še predobro vedo, kaj delajo. To sta pokazala v Tarči kulturni minister Vasko Simoniti in prvi vojak propagandnega oddelka kompozicije Uroš Urbanija. S tremi ne-ji: nevednost, nesramnost in neresnica. Z držo, ki je podstat desnice. Ni dialoga. Ni pogovora. Je le monolog. Je le obtoževanje. Je le napadanje.
Vse v želji, ki je vodja ni nikoli izrekel in nikoli zapisal, so pa vsi prepoznali njegovo željo: naredite mi to deželo po mojem okusu…
