Tisti, ki se pri tem zgražajo in čudijo, ne razumejo nečesa preprostega: tudi če si baraba, tudi če si lopov, tudi če si lažnivec, to še ne pomeni, da nisi frajer. In ti trije novoizvoljeni župani so frajerji. Niso šerifi, niso diktatorji, niso zastraševalci, ampak osebki, ki si upajo. Res moraš imeti dovolj poguma in še česa, da si upaš sploh kandidirati. Namesto da bi se vdrl v zemljo, se skril in upal, da bodo vsi okoli tebe pozabili na črne pike iz tvoje preteklosti, stopiš pred njih in zmagaš. Ja, volilci nagrajujejo pogum. Ali pa kljubujejo. Kljubujejo sodnim instancam, ki obsojajo in zapirajo, kljubujejo Ljubljani, ki misli, da lahko ureja stvari tudi po vseh zakotnih delih države, in se upirajo medijem, ki tako ali tako lažejo in producirajo lažne novice. Za volilce so Roman, Branko in Ivan junaki. Nedolžneži na kvadrat.
Tako kot lahko ustavno sodišče podeli za nazaj menico nedolžnosti ali pa to naredi samo zastaranje primera, tako zdaj konkretni volilci podelijo certifikat primernosti za župansko funkcijo. Na to ni ugovora. Ni vračanja primera na izhodišče. To je zacementirana sodba. Odločitev svobodne volje.
Kot je svobodna volja, če sploh greš na volitve. Če se ti sploh zdi smiselno, da oddaš svoj glas. Ta svobodna volja je v sredinah, kjer se je odločalo za glas ali nekaj njih, dobila tragične razsežnosti. Si predstavljate, da ste kandidat, izgubite za en glas in veste, da deset vaših frendov, ki vas podpirajo, ni šlo na volitve. So to še vaši prijatelji? Vam bodo ti papirnati najbližji še upali pogledati v oči? Jih boste še peljali na kavo?
Njihov pogled je morda popolnoma diametralen. Ravno zato, ker ti ne želimo, da se greš poglavarja, ravno zato, ker ti ne privoščimo, da se boš naslednja leta dolgočasil v županovi pisarni in se ves čas tresel, kdo ti bo zabodel nož v hrbet, smo z neglasovanjem rešili tvoj mir in dostojanstvo. A sploh veš, koliko kompromisov in nerealiziranih obljub se bo nabralo v času županovanja? Koliko neprespanih noči te čaka? Koliko brezveznih slikanj in odpiranj še manj pomembnih pločnikov ali ograj bo odpadlo? In najpomembnejše, obvarovali smo te prevzetnosti, ošabnosti, vsevednosti in občutka moči. Ali ni najhuje to, da začneš verjeti, da si nekaj več pač zato, ker si zmagal na županskih volitvah?
Zato lahko razumemo izvolitev Romana, Branka in Ivana tudi v tej luči. Kot čisto kazen. Kako se bodo ti junaki z dolgim repom izvijali na vsakem koraku in bežali pred sencami preteklosti. Kako bodo zdaj, ko so prvi v svojih občinah, požirali besede vsakega, ki bo prišel mimo. Kako jih bo lahko vsak na odprti sceni vlekel za ušesa in jim nabijal krivdo za nazaj. Kako se jim bodo smejali za hrbtom in delali norca iz vsake poteze in besede. Tako so včasih kadrovali v firmah. Slabih podjetjih. Na čelo postavili nekoga, ki tja ni spadal. Da je imel ves čas slabo vest. Ter ves čas poslušal zbadljivke na račun svoje nesposobnosti.
S preteklostjo imata probleme poraženca Franc Kangler in Boris Popovič. Kangler se lahko hvali, da v sporu z državo vodi dvaindvajset proti nič, ampak zanka je točno v tem. Če hočeš biti župan, moraš vseeno kdaj tudi izgubiti. Za kakšen dan, mesec ali leto oditi v zapor. Ne moreš biti v očeh volilcev žrtev, če nisi v eni drugi sodbi izgubil. In Boris je eden tistih, ki ne znajo izgubljati. Verjamem, da je bil v nedeljo zvečer šokiran. Se spraševal o zarotnikih, o prijateljih, ki so prešli na drugo stran, oziroma sploh niso šli na nobeno stran, in o zgrešenih predvolilnih potezah. Zato se je dobesedno vdrl v zemljo. Za medije postal nedosegljiv. Ne glede na to, kakšna drama se je odvijala v njem in njegovem taboru, pa je bilo sporočilo nedvoumno. Nič ni večno. In prvi dan, ko se povzpneš na vrh, moraš razmišljati o spustu. O sestopu. V športu se jasno ve, da so veliki tisti, ki znajo prenašati poraze. Tisti, ki razumejo, da so premagljivi. Ter tudi v agoniji poraza stopijo pred kamere.
Ampak to je preteklost. Danes lokalne volitve niso več novica. Edina novica, ki res zadane in boli, je tista, ki prihaja z druge strani Atlantika. Pa ne, kaj ga je ušpičil predsednik ali kaj ni rekla njegova žena, temveč igre Luke Dončića. Prava tragedija je, če doseže malo košev. Res slaba novica je njegov porazen odstotek metov. Najslabša pa, če zaradi poškodbe ne more igrati. Luka pa tudi takrat, ko je junak tekme, ostaja skromen z besedami: veliko se moram še naučiti. Fino bi bilo, da ga slišijo naši politiki. Za začetek novoizvoljeni župani…
