Če še veljajo pravila, po katerih smo igrali leta 2003, bi morali skupaj s Turčijo sedaj napasti Kurde. Združene države so takrat šle na Irak in so od zaveznikov zahtevale pristop h koaliciji proti državi, ki je ves svet ogrožala z orožji za množično uničevanje. Vsi so vedeli, da je Irak nedolžen kot sirota Jerica in ne more več napasti niti samega sebe. Pa vendar je slovensko zunanje ministrstvo pod modrim vodstvom prvega slovenskega zunanjega ministra pristopilo k vojaški koaliciji. Slovenija takrat sploh še ni bila članica Nata. H koaliciji je pristopila, ker je bila aktivna podpora napadu na Irak pogoj za sprejem v Nato, ta pa je bil pogoj za vstop v EU. Svet je bil urejen za vse večne čase.
Zdaj pa je 27 članic EU plus Velika Britanija napovedalo embargo na prodajo orožja Turčiji. Zavezništvo s Turčijo je bilo pogoj za naše članstvo v EU. Če ne bomo prodajali orožja našim zaveznikom, od česa bomo živeli? Združene države pa Turčiji napovedujejo še iste ekonomske sankcije, kot so v veljavi z Iranom. Še malo, pa tudi v Istanbul ne bomo več mogli leteti po nakupih in niti v Alanjo na počitnice. Če blokiramo še Turkish Airlines, sploh ne bomo več mogli nikamor leteti. To najbrž pomeni, da je Turčija lahko naš sovražnik. Predsednik Slovenije je v svoji neskončni modrosti pred dobrim mesecem na Bledu kar z odra v obraz povedal turškemu zunanjemu ministru Mevlutu Cavusogluju, da on osebno nasprotuje članstvu Turčije v EU kljub temu, da uradno Turčija še vedno stoji v vrsti pred vrati. Zvenelo je kot napoved vojne, tako da začetka sovražnosti ni bilo treba niti posebej napovedovati.
Turki bodo embargo na orožje in sankcije razumeli kot vojno. To iz Kurdov dela naše zaveznike. Vsaj do ponedeljka je bilo zavezništvo zelo lahkotno. Dovolj je bilo ogorčeno moralizirati in kazati sočutje. Kurde so imeli vsi radi. Bili so sprejemljivi prebivalci Bližnjega vzhoda. Najprej zato, ker so hoteli tam ostati in niso silili v Evropo. V Rožavi so organizirali vojno krajino, kjer so govorili o demokraciji in participaciji pri oblasti. Ženske so kazali v uniformi s puškami v rokah, kar je pričalo o enakopravnosti med spoloma. Bili so idealna vojska. Proti kalifatu so se borili namesto nas in so junaško umirali. Od najbolj norih desnih ameriških republikancev do besnih evropskih levičarjev so vsi bili na njihovi strani. Do ponedeljka so bili čisti junaki in nedolžne žrtve. Njihova dolžnost je bila, da ostanejo nedolžne žrtve. Z veseljem bi jih objokovali.
V torek so potem vse skupaj pokvarili. Ko je bilo jasno, da bodo Evropejci in Američani samo čvekali o solidarnosti, so telefonirali Bašarju Asadu v Damask in mu ponudili zavezništvo proti Turkom, če pride s svojo težko oborožitvijo in ruskim letalstvom zaustavit Turke. Vsi, ki so goreče ljubili Kurde, so bili razočarani. Spregledali so, da so Kurdi kompliciran narod v zelo zapletenem položaju. Pred seboj imajo samo en cilj. Hočejo preživeti na ozemlju, kjer z vseh strani preti uničenje. Zato od vseh milic v Siriji oni nikoli niso napovedali vojne Damasku. Zato tudi nimajo težav s taktičnim zavezništvom za preživetje. Med kurdskimi vojaki so pripadniki PKK Abdullaha Oçalana. Revolucionarni voditelj turških Kurdov je imel do leta 1988 zatočišče v Siriji še pod Bašarjevim očetom Hafizom. Hafiz Asad ga je moral izgnati, ker so Turki skupaj z ZDA Siriji grozili z vojno, če bo imela PKK oporišča na meji s Turčijo. Leta 1989 ga je Cia aretirala v Keniji in predala Turkom, ki so ga obsodili na smrt. Sirski Kurdi iz lastnih izkušenj vedo, da so zavezništva minljiva. Taktiko prilagajo okoliščinam.
To spravlja visokonoso načelnost Evropske unije v zadrego. Če Kurde podpiramo v njihovem boju za preživetje, pri katerem jim pomaga sirska vojska, ali je torej Bašar Asad vsaj naš sodelavec, če že ne zaveznik? To pa težko prenesemo, ker Asadov režim sistematično krši mednarodno zakonodajo in tepta človekove pravice. Asadovi zapori so polni političnih zapornikov.
Še prejšnji teden bi na podlagi zaščite človekovih pravic in mednarodnega prava lahko morda Evropska unija zgradila eno tistih retoričnih zgradb, s katero bi moralizirala na vse strani in sebe kazala kot zgled. Od torka naprej pa lahko Asad pogleda v oči predstavnikom evropske komisije. »Vi meni o človekovih pravicah in političnih zapornikih? Dajte, no. Poglejte v španske zapore.« V Španiji po zakonih, ki so v veljavi v Evropski uniji, tepejo demonstrante in na dolge zaporne kazni obsojajo politične aktiviste, ki so nenasilno izražali svoja mnenja. Sodržavljane so pozivali, naj jih skupaj z njimi demokratično izrazijo na referendumu. Španska policija je postopala z enako demokratično gorečnostjo kot sirska. Katalonci hočejo svojo državo, pa so končali v evropskem zaporu. Kurdi se tudi borijo za svojo državo. V trenutku stiske se niso obrnili na evropsko komisijo po pomoč, ampak na Asada. Zdaj se je treba odločiti, ali smo mi njihov zaveznik ali so oni še en naš sovražnik. Vso srečo.
