Poročilo ugotavlja, da v večini držav članic Sveta Evrope obstajajo diskriminacija proti etničnim in nacionalnim manjšinam, prenatrpanost zaporov in korupcija, v prav malo manj kot polovici držav pa tudi prekoračevanje pooblastil policije ter izključevanje in diskriminiranje Romov. V osmih državah članicah so ugotovili omejevanje svobode izražanja. V dvajsetih državah obstajajo problemi v pravosodnem sistemu. V »nekaj« državah je pravosodje »popolnoma skorumpirano«, medtem ko je v »mnogih« korupcija v tem podsistemu globoko zakoreninjena in razpasena. Številne so kršitve pravice do sodnega procesa v »razumnem času«. V nekaterih državah tožilci sedijo v sodnih dvoranah skupaj s sodniki in imajo pooblastila, ki so preširoka in nepregledna. Zastopanost žensk med sodniki je prenizka. V nekaterih državah so visoki vladni uradniki javno kritizirali sodne odločitve.
Stanje je tako »zelo skrb vzbujajoče« – gre za »najresnejšo krizo vladavine zakonov v Evropi po koncu hladne vojne« –, da se imamo za pripravo poročila verjetno zahvaliti srečnemu naključju, da je poročevalec, gospod Jagland, potomec Vikingov, ki so sloveli po svoji neustrašnosti in preziru do smrti. A ni vse odvisno od posameznikovega poguma. Tu je še sistem, ki skrbi za amortizacijo nevšečnih tresljajev. In ker ta sistem, ko gre za njegovo samozaščito, dobro deluje, je Jaglandovo poročilo trenutno v resnici le poluradno. Države članice ga morajo pred objavo še odobriti. In ker imajo članice pravico do veta, je poročilo napisano tako, da daje čim manj razlogov za uporabo veta. Zato poročilo, ko našteva »zelo skrb vzbujajoče« pojave, ne imenuje nobene države, nobenega krivca. Vlad, ki so zakrivile kršitve zakonov, demokratičnih načel in pravic, namreč »ne želi sramotiti«. Poročevalci so ubrali drugo pot: novembra lani so vsaki od držav članic zaupno povedali, kateri so trije »poglavitni izzivi«, s katerimi se po mnenju poročevalcev sooča na danem področju.
Po domače povedano, Svet Evrope je po lastni oceni najresnejše kršitve na področju vladavine prava, ki jih je registriral, skril pred javnostjo, odtegnil javni razpravi, pometel pod preprogo diplomatske zaupnosti in uradne tajnosti. O konkretnih problemih se pogovarja elita med seboj, za zaprtimi vrati, v rokavicah; plebsu bodo dali v mlatenje prazno slamo, obče floskule, neoprijemljive generalije, na podlagi katerih ne bo mogoče nikogar klicati na odgovornost, kaj šele sankcionirati. Dokler bo razprava o kršitvah prava in usihanju demokracije privilegij elit, bodo elite lahko še naprej kršile pravo in krčile demokracijo, bodo kršitve prava in demokracije preostale privilegij elit. Svet Evrope je pokazal, da tudi tedaj, ko ugotavlja, da je demokracija v Evropi v krizi, in izraža temu primerno »zaskrbljenost«, deluje nedemokratično. Na problem demokratičnega deficita opozarja tako, da ta deficit povečuje.
Rezultat tega poročila je predvidljiv. Ker Svet Evrope kršitve prava in grožnje demokraciji skriva pred javnostjo, ukvarjanje s temi problemi pridržuje zase. A ker gre za probleme take vrste, ki jih ni mogoče reševati brez mobilizacije javnosti in javnih ustanov, jih Svet Evrope ne bo mogel rešiti, tudi če bi to hotel. Ker se bo kljub temu ukvarjal z njimi – zaupno, da ja ne bi koga od kršiteljev »osramotil« –, bo za to potreboval in zahteval potrebna sredstva. Ustanavljali bodo nove komisije in podkomisije, izpopolnjevali »monitoring«, razvijali »koordinacijo«, prirejali konference in posvetovanja, potovali na zaupne pogovore z vladami držav članic itn. Evrokrati so si našli dodaten razlog za obstoj in dodaten izgovor za zahtevanje dodatnih finančnih sredstev, za še obsežnejše prisvajanje davkoplačevalskega denarja, se pravi javnega bogastva.
Evrokratski gospodi je treba priznati nekaj ingenioznosti. Kršitve prava in kršenje demokracije ne prizadevajo evropske elite. Ta elita pa zna pripraviti tiste, ki jih prizadevajo kršitve prava in kršenje demokracije, da jo bodo plačevali za to, da teh problemov ne bo rešila. Ta elita živi tudi od kršitev prava in krčenja demokracije, zato bo ta svoj razlog za obstoj in ta vir dohodka temu primerno varovala.
Poročilo, kakršno je to, formulirano in lansirano na dani način, ima še dodatno vrednost: zavzema prostor kritike kršitev vladavine prava in krčenja demokracije. Če bi se pripetilo, da bi kdo, ki ne pripada eliti, opozoril na skrb vzbujajoče stanje vladavine prava in demokracije v Evropi, bi evrokrati taka opozorila, tako kritiko, lahko avtoritativno deplasirali, češ da so oni na to že sami opozorili in tudi sprejeli ukrepe za »soočanje« s temi »izzivi«. Še huje: ne gre le za zavzemanje prostora kritike in s tem za prehitevanje in vnaprejšnje razveljavljanje kritike. Gre tudi za definiranje predmeta kritike. Poročilo govori o kršenju pravic manjšin. Dobro. Vendar ničesar ne reče o kršitvi pravic večine. Tako imenovana politika varčevanja, agresivni fundamentalistični neoliberalizem, krši pravice in svoboščine večine prebivalstva. Poročilo ne reče ničesar o tem, da močne evropske države pod kritjem kolektivnega odločanja nastavljajo vlade v šibkejših evropskih državah mimo volje ljudstva, brez volitev. Poročilo molči o tem, da evropske vlade sodelujejo pri ameriškem nezakonitem zbiranju naših osebnih podatkov. Poročilo prav tako ne izraža zaskrbljenosti zaradi trgovinskega sporazuma med ZDA in EU, ki je v pripravi in ki bo mednarodne poslovne korporacije zakonito postavil nad naše zakone: to ne bo kriza demokracije in vladavine prava, to bo njun pokop.
Najhujših groženj vladavini prava in demokraciji poročilo torej ne omenja. A že to, kar omenja, je dovolj za produkcijo nehotenega ironičnega učinka: ta Evropa, v imenu katere govori Svet Evrope, ta Evropa, ki je po uradnem mnenju tega sveta v najhujši demokratični krizi po koncu hladne vojne, ta Evropa – izvaža demokracijo.
