Dogodki zadnjih dveh tednov glede kolapsa 32-milijardne FTX platforme so ponovno oživili napovedi, da je zdaj pa res konec kriptovalut. Osebno se mi v zvezi s kriptovalutami zdijo pomembna tri vprašanja: je to res začetek njihovega konca, so kriptovalute sploh koristne z ekonomskega vidika in ali jih je mogoče bolje regulirati?
Najbolj znani kriptovaluti bitcoinu so v zadnjih dvanajstih letih napisali osmrtnico že več kot 400-krat, vendar preživi vsa nihanja. Kljub sesuvanju kriptoplatform, od Terra-Lune, posojilnih platform do FTX, zaradi katerih je izpuhtelo za okoli 600 milijard dolarjev »vrednosti«, pa je kriptosistem izjemno težko uničiti. Ker bazira na tehnologiji veriženja blokov (block-chain), je sistem kriptovalut mogoče uničiti le na zgornjem (z uničevanjem vrhnjih plasti blokov) ali spodnjem koncu (z izmikanjem blokov spodaj).
Vendar bi bilo za ta namen treba »prevzeti« 51-odstotni nadzor nad računalniško močjo ali vrednostjo žetonov, vloženih za preverjanje transakcij. Za uničenje kriptosistema bi bilo treba vložiti več kot polovico energije, ki se zdaj porabi za njegovo ohranjanje. Ocena stroškov, da bi zrušili sistem varnosti preverjanja transakcij, sega od 10 do 15 milijard dolarjev. To pa lahko naredi zgolj neka vlada ali bogat posameznik z interesom, kot je denimo Elon Musk. Torej verjetnost dokončnega uničenja sistema kriptovalut ni prav visoka.
Kaj pa koristnost kriptovalut? Znanec me je zadnjih nekaj let ob vsakem srečanju moril z vprašanji, kaj menim o pomenu kriptovalut za makroekonomijo. Nikoli nisem bil pristaš ne kriptovalut ne superiornosti tehnologije veriženja blokov, na kateri temeljijo.
Iz dveh preprostih razlogov. Prvič, za kriptovalutami ni nobenega kritja, so zgolj on-line računalniška igrica z multiplimi igralci, ki se igrajo z obarvanim zrakom, katerega vrednost poganjajo špekulacije z eno izmed umetnih, virtualnih dobrin, ki so si jo izmislili podjetni mladinci, da bi ekspresno obogateli. Kripto je Ponzijeva shema po svojem dizajnu.
In drugič, za kriptovalutami ni ničesar razen algoritmov in abnormalno energetsko potratne tehnologije veriženja blokov za njihovo ustvarjanje in ohranjanje. Bitcoin, največja kriptovaluta na svetu, trenutno porabi približno 150 teravatnih ur električne energije na leto – več kot celotna država Argentina s 45 milijoni prebivalcev ali za 12 Slovenij!
Komu so kriptovalute koristne? Zdi se, da gre za štiri skupine subjektov, ki jih kriptovalute usodno privlačijo. V prvo skupino spadajo začetniki lastne Ponzijeve sheme. Mladinci, ki lansirajo svojo kripto shemo, da bi obogateli iz nič, in to ekspresno. V drugo spadajo posamezniki, ki bi radi participirali na fazi eksponentne rasti Ponzijeve sheme in prav tako obogateli. V tretjo skupino spadajo hard core libertarci, za katere so kriptovalute ideal svobode – denar, ki ga ne izdajajo in ne kontrolirajo države, in denar, ki omogoča transakcije, skrite pred vladnimi institucijami, zaradi česar ni treba plačevati davkov, kar je najvišji ideal svobode libertarcev.
In v četrto skupino spada kriminalno podzemlje, ki transakcije s prepovedanimi realnimi proizvodi in storitvami prek darkneta fakturira v valuti, ki ni sledljiva. Kriminalnemu podzemlju darknet in kriptovalute omogočajo, da so tako realne transakcije (naročila in dobave) kot plačilne transakcije skrite pred oblastmi. Kriptosvet in darknet sta za organizirani in drobni kriminal idealna infrastruktura.
Kakšen je pomen kriptovalut za makroekonomijo? Lahko decentralizirane valute izpodrinejo uradna nacionalna plačilna sredstva? Težko. Kako naj kot hranilec vrednosti sprejmemo valuto, katere vrednost poganjajo špekulacije in je strahovito volatilna?! Za sodobnimi nacionalnimi valutami, ki so sicer povsem fiat valute (brez pokritja denimo v zlatu), stoji zaupanje, da je država, ki ta denar izdaja, sposobna v katerem koli trenutku poplačati svoje obveznosti. Nacionalne valute imajo kritje v bruto domačem proizvodu (BDP) države izdajateljice, oziroma natančneje, temeljijo na zaupanju v sposobnost posamezne države, da lahko pobere dovolj davkov, da lahko v katerem koli trenutku poplača svoje obveznosti do upnikov.
Najbrž imajo kriptovalute tudi kakšno prednost. Edina resna, ki se je spomnim, so vlaganja novopečenih kriptomilijonarjev, potem ko so pravočasno pobegnili iz lastne Ponzijeve sheme, v realni sektor, denimo v nakupe in obnove hotelov. Pri čemer pozabljamo, da gre za denar, za katerega so opeharili druge soigralce v Ponzijevi shemi.
Afera s kolapsom 32-milijardne FTX platforme je pri mnogih komentatorjih izzvala stališče, da je treba kriptovalute, tako kot startup podjetja, bolje regulirati z vidika norm korporativnega upravljanja. Sam se pridružujem komentarju uglednih finančnih profesorjev Stephena Cecchettija in Kima Schoenholtza, ki sta pred dnevi zapisala, da bi bila regulacija napaka, ki bi finančni svet namesto bolj naredila manj varnega. Pravita, da bi regulacija kriptovalut zgolj dala lažno legitimnost tem valutam, kar bi lahko privedlo do povečanega sistemskega finančnega tveganja. Denimo, če bi banke v zavarovanje kreditov sprejele tak inherentno volatilen instrument zavarovanja, bi celoten finančni sistem postal izjemno ranljiv in nestabilen. Hkrati pa bi reguliranost kriptovalut povzročila povečano selitev finančnih naložb iz tradicionalnih v kripto, kar bi finančni svet naredilo še bolj ranljiv za nenadne šoke.
Kriptovalute so danes več kot zgolj tulipanski balon izpred 400 let.
