Mi smo naredili vse, da bi zmagali, je bila zmagovalna izjava po sredinem porazu slovenskih košarkarjev v četrtfinalu evropskega prvenstva. Zakaj zmagovalna? V njej se skriva vse tisto, kar krasi naš vsakdan zadnjih dvajset let.
S podobnimi izjavami nas fopajo politiki in menedžerji nonstop. Namreč, nihče se ne vpraša, kaj so naredili narobe. Za njih je pomemben le namen. Naš namen je bil zmagati. Garali smo za to zmago. Dali smo vse od sebe. In kar je še podobnega izrazoslovja, ki smo se ga naposlušali predvsem od športnikov. S tisto ponarodelo, da bodo srce pustili na igrišču. Dajte, no. Ti lahko delaš 25 ur na dan, pa nima nihče nič od tega, ker je tvoje delo zmotno. Lahko se mečeš na igrišču po vseh štirih, če pa se iz aviona vidi, da si brez strategije in koncepta.
Ja, točno v tem je vsa zmota. Naša igra na prvenstvu je le odslikavala razmerja v družbi. Tako kot Slovenija ne ve, kam gre, kako gre, kaj so njene prioritete in kaj strategije, tudi ekipa ni vedela, kako naj igra. Dati žogo v roke Luki Dončiću in je potem vse rešeno, je pač samomorilska taktika. Posebej če Luki ne gre skoraj nič od rok, kot se je to zgodilo proti Poljakom. Tudi nam čistim analfabetom je bilo že ob tekmi proti Bosni in Hercegovini jasno, da je naša igra brez repa in glave. Da ni naštudiranih akcij. Da ni sprememb v taktikah takrat, ko ena pač ne deluje. Da ni rezervnega plana B.
Za Slovenijo se prav tako zdi, da nima rezervnega plana B. Prvi plan je vedno enak. Poiskati čudežnega odrešitelja. Eno osebo, ki bo okoli sebe kot magnet posrkala vse druge. Tako kot Dončić v košarki so funkcionirali Janković, Cerar, Janša in Golob v politiki. Vse je vodila le ena jasna strategija. Igranje opozicijske igre. Stalno nasprotovanje. Iz ust politikov boste veliko večkrat slišali, česa nočejo, kot kaj hočejo. Gre za permanentno opozicijo do preteklosti, opozicijo do predhodnikov in opozicijo do vseh, ki se ne strinjajo s teboj.
In največkrat so krivi drugi. Ali tretji. Pri košarkarjih so bili to sodniki. Res je bilo že smešno in otročje, kaj je naš prvi zvezdnik počel ob vsaki nedosojeni osebni napaki nad njim. Kot bi gledali kakšnega fuzbalerja a la Neymar, ki se stalno valja po tleh in kriči, kot da je konec sveta. Soigralec Luke Dončića je lepo povzel vse skupaj v eni misli. Ko se Luka smeji, je najbolj nevaren. In tega smeha v sredo ni bilo. Manjkal je na celi črti. Na igrišču ali ob igrišču. Bilo je le pritoževanje, slaba volja in zaskrbljenost. S temi atributi se tekme ne zmagujejo. Ravno s temi atributi se vse izgublja. Simpatije, zaupanje in optimizem.
Slovenija ne more zmagovati kot država, če je ves čas v krču, se ves čas ukvarja z drugimi in se ves čas pritožuje, da ji drugi delajo krivico. Tako znotraj kot zunaj. To je najraje počel trikratni šef vlade Janez Janša in le upamo lahko, da kaj takega ne piči kmalu tudi Roberta Goloba. Da ne bo začel razlagati, kako delajo noč in dan, kako delajo vse, da bi nam bilo bolje, in se razdajajo na celi črti, drugi pa jim mečejo skale pod noge.
Rezultatov pa od nikoder. To je frustracija na kvadrat. Enostavno zato, ker misliš, da bodo rezultati prišli sami od sebe. Ker je pač takšno pravilo ali logika. Mi smo načeloma boljši in to je dovolj. Ne, vsaka tekma se začne z nič proti nič. Če so nas Nemci pred prvenstvom v kvalifikacijah nabili za dvajset pik, ni to še noben garant, da nas bodo enako nabili tudi drugič. In nas tudi niso. Če smo mi Poljake razsuli pred letom dni, smo videli prav to sredo, da se lahko vse obrne. Obrne na tragičen način. Prava tragedija je bil sam potek tekme. Nasprotnik te v prvi polovici poniža, potem ga ti dobesedno ubiješ v eni četrtini in si že na zmagoviti poti, na koncu pa vse skupaj izpustiš iz rok. To, kako smo na najbolj butast način izpustili zmago iz rok, je bilo še najbolj tragično za vse navijače.
Seveda je lahko biti general po izgubljeni bitki, ampak v odločilnih trenutkih je manjkal prav ta general. V sredo sta zatajila oba. Tako Luka kot Goran Dragić. Brez navdiha in brez energije sta pokazala, kako biti zvezdnik in favorit ni dovolj. Kako jeza in slaba volja ne vodita k dobrim rezultatom. Kako slaba komunikacija ubija vse v ekipi. Kot otrpla kača so čakali na čudež.
In tega čudeža ni bilo. Tako kot nas ne bo noben čudež rešil pred vsem, kar se nam obeta to jesen ali zimo. Če najbolj odgovorni ves čas ponavljajo besede draginja, kriza, vojna, rast cen, energetska kriza, inflacija in katastrofa, se nam ne piše dobro. Kje je kakšen nasmeh, kakšna dobra volja in radost. Kje je kakšna smela poteza, nora ideja in nepričakovana poteza. Če smo mi le stranski igralci v partiji velikih, potem si vzemimo Poljake za zgled. Kot popolni avtsajderji so nažgali aktualne evropske prvake. Pokazali, da imajo idejo, izvedbo in rezultat. Pri nas smo bili prepričani, da je pomemben le rezultat. Seveda je, vendar moraš vedeti, kako priti do njega. In ko boste slišali naslednjič odgovorne politike razpredati o dobrih namenih, se spomnite te žalostne srede …
