V zadnjih štiridesetih letih se je zgodilo nekaj, česar več generacij zahodnih ekonomistov, politologov in razvojnih teoretikov ni predvidelo. Pojavila se je država, ki ni sprejela zahodnega političnega modela, vendar je kljub temu – ali pa prav zaradi tega – postala najuspešnejša razvojna zgodba v moderni zgodovini. Kitajska je v štirih desetletjih iz revščine potegnila skoraj 900 milijonov ljudi, ustvarila največjo industrijsko bazo na svetu, postala tehnološka velesila in v številnih ključnih sektorjih že prehitela Zahod.
Ta pojav zahodnim elitam povzroča precejšnje intelektualno nelagodje. Kitajska je postavila pod vprašaj samo predpostavko, da med gospodarsko modernizacijo in liberalno demokracijo obstaja nujna vzročna povezava. Več generacij politologov in ekonomistov je predvidevalo, da bo gospodarska rast neizogibno vodila k politični liberalizaciji, kot se je to zgodilo v Južni Koreji, Tajvanu ali Španiji. Kitajski primer je pokazal drugačno možnost: da lahko država hkrati postane tehnološko napredna, globalno konkurenčna in gospodarsko uspešna, ne da bi prevzela zahodni model politične organizacije.