No, ta skrajno nehumorna in zagrenjena oblast si omisli en zakon o nalezljivih boleznih, v katerega umesti člen, po katerem se prepoveduje zbiranje tudi v zasebnih prostorih in na zasebnih površinah, uzakonja nošnjo zaščitne opreme tudi doma in zasedbo poslovnih prostorov in avtomobilov, če bi jih zdravstvo potrebovalo. Prevedeno v domači razumljivi jezik: oblast bo prek represivnih aparatov prišla k vam domov, vam sporočila, da niste več lastniki nepremičnine in da se boste v prostovoljno izgnanstvo odpeljali z avtobusom, ker vam bodo zasegli tudi avtomobil.
Oblast bo v imenu tega, da dela za vas, da vas varuje, da ne bo dovolila okužbe prav vas, odpravila svobodo. In to so bile vedno mokre sanje vsakega avtoritativnega režima. Tudi kakšnih skrajnih komunističnih variant. Da ste oropani vsega. Da lahko v vašo zasebnost pride vsak. Da je konec z vašo zasebno lastnino. In ko boste oropani vsega, boste delali pač tisto, kar bo situacija zahtevala. Če bo treba kopati jarke pred sovražnikom, boste počeli tudi to.
Zdajšnja borba proti virusu me spominja na partizanske boje. In predvsem na ideologijo, ki sem jo poslušal v začetku sedemdesetih kot nadobudni šolajoči se mulec. Basali so me z raznimi spomini, obletnicami, groznimi poboji, še bolj groznimi likvidacijami in strahom, da se to ne ponovi. Zraven pa ponosno razlagali, da ni šlo le za upor proti sovražniku, temveč tudi za revolucijo. Zdaj se nam dogaja enako. Partizanska borba proti virusu je upor proti nevidnemu sovražniku in istočasno izvajanje revolucije. Kaj pa so ukrepi v smer zaseganja privatne lastnine drugega kot revolucija?
Podobnost s partizani je tudi na nivoju notranjega sovražnika. Takrat so bili to domobranci. Domači kvizlingi in izdajalci. Največja groza, ki so mi jo vbijali v glavo. In danes mi počnejo enako. Najhujši so tisti, ki bojkotirajo boj proti sovražnemu virusu. Današnji domobranci so vsi tisti, ki nočejo nositi mask, ki bolni hodijo na javne prostore in, tisto najhuje, zanikujejo resnost virusa, torej resnost sovražnika. Ti novodobni domobranci pač govorijo to, kar so govorili stari domobranci: dajmo se predati sovražniku, torej virusu, da nam bo bolje. Prej ko bomo prekuženi, prej nam bo bolje. Ne se skrivati in upirati, dajmo raje sodelovati. Tako kot so domobranci med drugo svetovno vojno govorili o zaroti sovjetskega boljševizma, tako novodobni domobranci govorijo o zaroti kapitalizma, zaroti raznih farmacevtskih gigantov in raznih bilov ter melind.
Ikonografija našega časa pa tudi ni daleč od ikonografije partizanstva. Kot mulca so me stalno fopali z nekimi proslavami, spominskimi srečanji in obletnicami. Nabijali so mi tone besed o pogumu, predanosti in osebnem angažmaju posameznikov, ki so se uprli okupatorju. Danes je podobno in tudi časovna distanca je podobna. Trideset let po osamosvojitvi mi vsak dan kažejo razne spomine, pogovore s ključnimi akterji, govore ob ustanavljanju vsake najmanjše manevrske skupine ali kraji kakšnega kosa orožja in sporočajo, da so bili takrat posamezniki, ki jim osamosvojitev ni bila osebna izbira in opcija. Danes mi govorijo, da so se novodobni partizani uprli jugovojski z legendarnimi poveljniki in politiki na čelu, proti pa so bili novodobni domobranci, ki so paktirali z nostalgijo po skupni državi in bili tako neposredno zavezniki jugovojske. Vsak dan znova se ta delitev vedno bolj pojavlja kot ključna: kdo je takrat šel v hosto in kdo ne. Metaforično seveda. Ker glavni boj se je takrat dogajal vsak dan v prostorih Cankarjevega doma, kjer je isti protagonist zganjal izganjanje sovražnika iz naših vrst in naših ozemeljskih voda.
Ta priljubljeni dvojec partizani-domobranci je očitno neke vrste identitetni zapis prebivalcev te krasne dežele na sončni strani Alp. Spomenka Hribar je v nedeljo na ekranu izjavila, da se partizani in domobranci ne bodo nikoli spravili. Da uživajo na svojih pozicijah in okopih. Da pa si želi, da se ne bi več sovražili in tega sovraštva širili po narodovem telesu.
En virus je dovolj za širjenje sovraštva. En virus, ki nas je premaknil in dovolil, da nas premikajo. Pred njim boste varni le še v votlinah brez stika z drugimi. In tam ne boste več nikogar sovražili, ker ne boste nikogar srečali. Čakali boste na partizane, ki vam bodo prišli nekoč povedat, da je nevarnost minila. In ko se boste vrnili, boste ugotovili, da ste ostali brez vsega: za borbo proti virusu so vam zaplenili in nacionalizirali stanovanje, hišo, vikend, poslovni prostor, kamion, kombi ali osebno vozilo. Nekje na odpadu boste našli le še staro kolo in z veseljem zavriskali: Zdrav duh v zdravem telesu…
