Ko misliš, da ves svet misli samo tvoje misli, potem pa z navadnim avtobusom odpotuješ v Ljubljano in ugotoviš, da so tamkajšnje misli polne nekih drugih reči, o tvojih razpokanih poljih, presušenih potokih in izginulih mlakah ni ne duha ne sluha. Nihče ne ve, nikogar ne skrbi, glej, saj vendar spet dežuje – ja, v Ljubljani.
Štiri dežne kaplje v soboto zvečer so prinesle zgolj bedno meglo na nedeljsko jutro, ko pa sem šla s prsti čez travo, je bilo vse suho kot poper. Šele zakorakali smo v maj, mojim racam pa je že prešlo v navado, da me navsezgodaj zjutraj naderejo (tudi v nedeljo), če jim v stari pisker pri hiši ne natočim sveže vode, v kateri opravijo svojo jutranjo rutino čiščenja perja in umivanja zob z grgranjem. Mlake namreč, naše lepe mlake z ločjem, rumenimi močvirskimi perunikami, urhi in kačjimi pastirji, že kakšen mesec ni najti. Tista usrana luknja s presušenim muljem in lužami smrdečih špukcev? Ne, to ni naša mlaka, to je slaba šala. Kanje in smrdokavre in ježi, da o slivah, jablanah in vrtu sploh ne govorim: žeja je tako vseprisotna, da včasih namesto južnega vetra, ki se kar ne ustavi, med nebom in zemljo zaslišim kričanje.