Evropsko povprečje je namreč še slabše – okoli 12,3 leta. V Grčiji in Estoniji se ljudje naokoli prevažajo v vozilih, ki so v povprečju stari krepkih 17 let. To niso več avtomobili; mejijo že na arheološke najdbe. Celo v Italiji, domovini sloga in Ferrarija, je povprečje 12,2 leta, na Hrvaškem pa se številka ustavi pri 13 letih. Tudi čez lužo, v ZDA, kjer je avto celo pomembnejši od zraka, je povprečna starost poskočila na rekordnih 12,8 leta.
Je pa res, da nas nekateri tudi prehitevajo. Denimo Avstrijci s svojimi sterilnimi 8,7-letniki in seveda Luksemburg, kjer verjetno avto zamenjajo takoj, ko je treba na črpalko. Slovenija je torej nekje v sredini – dovolj razvita, da ne vozimo muzejskih eksponatov, in dovolj varčna, da ne nasedamo vsaki marketinški muhi.
Že res, da imajo naši avtomobili izrazit karakter. Tisti pas se zatika, leva vrata je treba zapreti malo bolj na silo. Če hočemo odkleniti sovoznikova vrata, moramo to storiti ročno, med vožnjo pa še vedno poslušamo isti CD od Elvis Jacksonov iz leta 2003. Vendar to so vse tiste stvari, ki voznika navdajo z vzgibom, da svojega konjička poimenuje Rosinant in ga ponižno poboža, ko se za trenutek spogleda z mlajšim modelom.
Takšno stanje na cestah ni naključje. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko smo se Slovenci prebujali iz stoletnih sanj, da bomo vsi čez noč stoenko nadomestili z mercedesom, je bila »življenjska doba« avtomobila na sončni strani Alp precej krajša. Leta 1999 smo kupili rekordnih skoraj 80.000 novih vozil, ker so tista iz osemdesetih preprosto strohnela ali pa so njihovi motorji po 150.000 kilometrih postali bolj primerni za balast za čolne.
Danes pa so avtomobili narejeni preveč dobro. To je težava. Moderni motorji zdržijo tudi 300.000 kilometrov brez večjih težav, če le lastnik vmes ne pozabi preveriti olja. Karoserije pa so tako polne cinka, da preživijo celo paško burjo, medtem ko je stara počitniška prikolica že zdavnaj rdeči prah.
Stvar je celo tako resna, da nam proizvajalci električnih avtomobilov obljubljajo 8 let garancije na baterijo. Seveda z drobnim tiskom »do kapacitete 70 odstotkov«. Pa vendar, avto se vozi. In vozi. Dokler.
V zadnjih 11,3 leta je avtomobilska varnost v EU naredila izjemen preskok. Če se je prej preprečevalo posledice trkov, je v tem času hitro napredovala tehnologija za preprečevanje tega, da bi do naleta sploh prišlo. Dejansko koristni varnostni sistemi, ki so bili pred 11 leti rezervirani le za luksuzne modele, pa so danes obvezni tudi v najskromnejših mestnih malčkih. V igri je tudi večja okoljska nota sodobnih učinkovitejših pogonskih sklopov. Vse to pa so prednosti, ki jih pogrešamo ob štetju PM delcev v pljučih in nesreč na cesti.