Prejšnji teden je Slovenijo pretresel, kaj pretresel, šokiral primer umora v Škofji Loki. Mladenič, ki še ni dopolnil 18 let, se je z nožem zverinsko spravil nad svojo mamo, poklical sorodnike in se predal policiji. Prav nič ni nakazovalo na tak strašen zločin. Urejena družina, povsem običajen fant …
Kako lahko primerjamo zgornja dva primera in vse druge podobne, ki so se zgodili vmes? Ne moremo. Za vsakim nasilnim dejanjem, ki pretrese laično, včasih celo strokovno javnost, je drugačno, posebno, specifično ozadje. Kaj je gnalo fante, ki so drugega fanta pretepali ure in ure, da je na koncu umrl, vse skupaj pa snemali s telefonom in v živo prenašali prek družbenega omrežja? Kakšno je socialno okolje najbolj okrutnih (mladih) nasilnežev in ali je nasilje take vrste lahko zapisano že v genih? Vprašanja za strokovnjake psihiatrične stroke, verjetno. Marsikaj o ozadju nasilnih dejanj pride na plano šele na sojenju storilcem, marsikaj ostane za vedno skrito. Kot je največkrat nasilje v družini, skrito za štirimi stenami. »Pa tako urejena družina so bili,« poročevalci s kraja zločina slišimo od najbližjih sosedov. Seveda, vmes smo imeli epidemijo, zaprtje med štiri stene, več druženja z (nasilnimi) računalniškimi igrami, manj s prijatelji v živo. Vse to so priročne razlage za porast nasilja. Sploh tistega, ki poteka prek spleta. In ki lahko še precej bolj prizadene kot kakšna brca v rit, kajne?
Zaznava nasilja v javnosti je v zadnjih letih občutno večja kot v preteklosti. Tudi nasilja med mladimi. Pa je povsem jasno, da je bilo tega pred leti najmanj toliko, če ne še več. Je torej prav, da se o nasilju govori, da se ga obsoja, da se o njem piše, da se ga prijavi, ali pa je to lahko celo sprožilec za še več nasilja? Odgovor je jasen. O nasilju je treba spregovoriti, se o njem pogovarjati, ga ne le obsojati kar povprek, pač pa iskati razloge zanj in ga skušati preprečiti. Samo v zadnjih nekaj dneh smo lahko brali o tem, kako je v Nemčiji 17-letnik ubil učiteljico, kako je v Kopru osnovnošolec vrstnika napadel s kladivom, kako je v Sežani učenec v šolo, da bi se ubranil ali pa obračunal z nasilnim vrstnikom, prinesel kuhinjski nož. In brali smo, kako je 17-letnik z nožem ubil svojo lastno mater.
Vse te zgodbe nas pretresejo, presunejo, o njih se govori med ljudmi, o njih poročamo mediji. Kakšen dan ali dva. In potem spet čakamo na nov primer, ki nas znova preseneti in presune. Kaj pa naredimo vmes? To je tisti čas, ko kot družba res lahko kaj premaknemo na bolje. Vzpostavimo sistemske mehanizme za preprečevanje nasilja in predvsem za zavedanje, da so nasilneži in nasilje od nekdaj med nami in da vsega nikdar ne bomo mogli preprečiti. Naj nasilje ne bo tabu tema. Tudi in sploh med mladimi. Začenši v šolah, športnih društvih, mladinskih centrih, magari pri verouku. Kjer koli. Da bomo morda vzgojili nove rodove, ki se bodo zavedali, da je nasilje prisotno, da pa ni rešitev in da se je s tem družbenim pojavom treba soočiti, se o njem pogovarjati in si nikoli več pred njim zatiskati oči.
