Ko je že bežno srečanje večni spomin

S svojimi predstavami je takrat spadalo v vrh evropskega gledališča, o čemer so pričala tudi številna tuja gostovanja. Odpiralo je družbeno-politično občutljiva vprašanja, ki so bila za takratno oblast neprijetna. Kot velikemu prijatelju gledališča se mi je zdela velikanska škoda, da bo Maribor prikrajšan za predstave, kot so bile Missa in A Minor, Romeo in Julija, Peržani itd. Na pobudo enega izmed dijakov sem poklical Dušana Jovanovića in mu predlagal, da pridejo gostovat na našo šolo, pri čemer sem mu povedal, da nimamo ustrezne gledališke dvorane. Odzval se je takoj in obljubil, da pridejo na šolo pogledat pogoje. Tako je prišel s svojo ekipo na šolo in ob ogledu velike avle v pritličju dejal, da bodo tukaj »postavili« spodnjo dvorano Slovenskega mladinskega gledališča, učilnica v pritličju bo garderoba za igralce, za umivanje pa se lahko uporabijo stranišča (mimogrede: bila so v obupnem stanju). Stiski rok so pomenili, da smo dogovorjeni: šola omogoči prostore, gledališču pripada vstopnina, vsak dan bosta odigrani dve predstavi, popoldanska za srednje šole in večerna za izven. Nobene pogodbe, le zaupanje. Danes je takšno gostovanje nemogoče.