Ko odpremo zadnjo konzervo kaviarja, vemo, da je socializma konec in je dokončno zmagal neoliberalizem. Stare zaloge so pošle, inflacija pa požira vse rezerve. Od zaupanja v prihodnost sta od novega leta ostali samo še dve steklenici šampanjca. Res je hudo. Olajšanje, ki je zajelo deželo lansko pomlad, počasi, vendar vztrajno plahni. Zima je stisnila po tem, ko je bilo videti, da je ne bo nikoli več, sonce so ugasnili in nebo je posivelo kot vrečevina. Jadransko morje je ponoči odrezano od srednje Evrope, v Omišu je snežni metež prekinil promet na jadranski magistrali. To so znaki na nebu, ki nam govorijo o skorajšnjem koncu sveta. Obetajo se še hujše reči.

Na vsakem koraku slišimo o reformah in nujnosti družbenih sprememb. Nekaj malodušja je v takšnih okoliščinah na mestu. V teh trenutkih je težko verjeti v demokracijo. Še posebej, ker z najvišjega vrha med gripo in kugo grozijo, da se bo sesul zdravstveni sistem. Z navdušenjem pripovedujejo o Finski. Ampak tam je še bolj mraz kot tukaj. Razen vodke in tankov od tam nikoli ni prišlo nič uporabnega. Ljudje pa že kričijo eni na druge, kdo je kriv. Skrivnostni mehanizem, ki mu rečejo plačni sistem, je tudi zašel v krizo in ga je treba do temeljev preurediti.

Negotovost je velika. Napovedujejo se velike reforme tudi na mnogih drugih področjih. Tukaj je treba paziti. Ni razloga za paniko, dokler ne začnejo zares pripravljati reforme šolstva. To je trenutek, ko je treba razmisliti o emigraciji. Ko politiki privlečejo na dan šolsko reformo, pripravljajo razsutje sistema in kaos. Vedno je bilo tako.

Ko je cesarica Marija Terezija leta 1774 prišla z uredbo o splošnem šolskem redu, se je uradno začel propad srednjeveškega fevdalnega reda, ki jo je pripeljal na oblast in jo tam ohranil skoraj celo stoletje. Tej reformi je sledil niz drugih, ki so vedno znova pripeljale do istega rezultata. Popolno razdejanje znanega sveta. Šolsko reformo so z veseljem izpeljevali njeni nasledniki od Napoleona in jugoslovanskega kralja Aleksandra do Josipa Broza Tita. Centralizem, federalizem, decentralizacija, skupna jedra, ločeni programi. Komunistična partija Jugoslavije je reforme redno izvajala v petdesetih in šestdesetih letih in naprej do bridkega konca. Leta 1974 se je z reformo šolstva v usmerjeno izobraževanje odločila za zadnji milostni strel. Leta 1981 je Matevž Krivic sestavil pismo oblastem, v katerem je obtoževal avtorje, da pripravljajo splošno znižanje izobrazbene ravni prebivalstva. Pismo je podpisalo skoraj 700 ljudi in oblikovalo jedro politične opozicije. Krivic je sprožil proces razgradnje tedanjega političnega sistema. Kmalu mu sledilo pismo novinarjev, ki so zahtevali prenehanje sistematičnega razvrednotenja novinarskega poklica in njegovega discipliniranja v inštrument oblasti za širjenje propagande. Od prve številke Komunista do včerajšnje izdaje televizijskega dnevnika RTV SLO je na delu ista logika. Tukaj upravičeno lahko govorimo o kontinuiteti vseh garnitur, ki so kdajkoli vladale Sloveniji. Vendar za malodušje ni nobenega razloga. Iz tega se vedno da izviti.

Med snemanjem enega od dokumentarnih filmov v Soški dolini je režiserka Nadja Velušček v hribih nad Ročinjem prišla v vasico tik ob meji z Italijo. Vas je bila prazna, samo v eni hiši je še živel starejši moški. Režiserko je zanimalo, kako to, da je ostal sam.

»Ni bilo vedno tako,« je odgovoril. »Pred prvo svetovno vojno je to bila živahna vas. Življenje pod Avstrijo nikoli ni bilo lahko. V naših hribih težko najdeš raven kos zemlje. Vse je strmo. Ljudje so trpeli, ampak so potrpeli. Ostali so. Nihče ni odšel.«

Pripovedoval je brez zagrenjenosti. Tako je pač bilo.

»Potem je prišla prva vojna. Fronta je tekla prav tukaj čez. Vse je bilo razbito. Bilo je tudi nevarno. Ampak ljudje so bili vajeni trpeti in so potrpeli. Ostali so tukaj.«

Bilo je jasno, da se njegova pripoved neizogibno izteka v še večjo stisko.

»Po vojni je vas prišla pod Italijo. Že takoj na začetku ni bilo v redu. Italijani so hoteli v dolino naseliti svoje ljudi in tudi nas zgoraj niso pustili pri miru. Ampak ljudje so ostali. Potem je prišel Mussolini. Pod fašizmom je zares postalo težko živeti. Marsikdo je razmišljal, da bi pustil vse skupaj in šel. Ampak v glavnem so ostali. Vedelo se je, da je hudo in da bodo stvari morda šle še na slabše, ljudje pa so znali potrpeti. Ostali so.«

Političnemu fašizmu se je pridružila še ena svetovna vojna. »Veš, ni bilo enostavno. Mlade fante so pobrali v vojsko in jih poslali na fronto v Abesinijo in Rusijo. Bilo je pomanjkanje. Potem so prišli Nemci. Tudi oni so vse pobrali. Res ni bilo lahko. Ampak ljudje so verjeli, da bo boljše. Niso odšli. Ostali so.«

Ampak kako potem, da je vas danes prazna?

»Ja. Potem je prišla svoboda in cela vas je utekla v Italijo.«

To je indeks uspešnosti političnih in gospodarskih sistemov. Število tistih, ki so utekli. Po zadnjih podatkih statističnega urada Slovenije je nad državo obupalo 21.144 ljudi, ki so se odselili v tujino. Ob povprečni gostoti 104 ljudi na kvadratni kilometer se je naseljena površina Slovenije zmanjšala za 203 kvadratne kilometre. V glavnem mladih. Šolska reforma? Podvojite plače učiteljev in jim vrnite družbeni ugled. Če je delovalo za sodstvo, bo delovalo tudi v šolstvu.