Naslednje jutro se je odpravil proti obali. Avtocesta je bila prazna, promet redek in Željko je vozil sproščeno, z eno roko na volanu, z drugo je nastavljal glasbo. Nato se je volan sam od sebe rahlo premaknil, Željko pa ga je instinktivno popravil, a je volan spet rahlo zavil. »Kaj pa je zdaj to?« Pogledal je cesto. Nobene luknje, nobene ovire. Za trenutek je spustil volan in avtomobil je peljal naravnost. Predolgo naravnost. Ko se je približal črti, je volan popravil smer. Nežno, a odločno. Nato je zapeljal bližje robu pasu. Avto ga je popravil nazaj. »Aha,« je rekel. »Ti bi rad sam vozil?!« Nekaj časa sta vozila skupaj. Željko in avto. Vsak s svojo idejo, kako držati smer. Ko je hotel zaviti malo po svoje, ga je volan popravil. Ko je popustil prijem, je avto peljal sam. Zato se je odločil, da mu bo vožnjo prepustil, in spustil volan.
Le nekaj sekund kasneje je avtomobil začel glasno piskati, na zaslonu pa se je izpisalo: primite volan. Željko ga ni prijel. »Če voziš, potem vozi,« je rekel in prekrižal roke. Piskanje se je stopnjevalo. Opozorilo je utripalo. Primite volan. »Ne bom,« je vztrajal. Naslednji trenutek se je nekaj spremenilo. Avto ni več zgolj opozarjal, začel je upočasnjevati. »Kaj pa delaš?!« je zatulil Željko, a hitrost ni nehala padati. Sedel je vzravnano, roke še vedno prekrižane, a zdaj že negotov. Pogledal je v ogledalo. Za njim ni bilo nikogar, a občutek, da izgublja nadzor, je bil nenaden in neprijeten. Prižgale so se vse štiri smerne luči. »Ne, ne, ne …« Avto je zapeljal proti odstavnemu pasu. »Čakaj malo,« je rekel. »To ni več smešno.« Poskusil je prijeti volan in avto obdržati na cestišču, a ga ta ni več ubogal. Zapeljal je na odstavni pas in se ustavil.
Željko je nekaj sekund sedel brez premika, nato se je na ekranu pojavil napis: klic v sili aktiviran. »Kakšen klic?!« Na zaslonu je pisalo, da je vozilo zaznalo neodzivnega voznika. »Policija, izvolite. Ali ste v redu?« Globoko je vdihnil. »Kako mislite, ali sem v redu?« »Vaše vozilo je sprožilo klic v sili. Sistem zaznava, da voznik ne reagira. Ali ste morda doživeli zdravstveno težavo?« »Jaz reagiram,« je rekel. »Avto pa ne.« Na drugi strani je zavladala tišina. »Gospod, ali potrebujete pomoč? Rešilca? Ali obstaja možnost, da ste izgubili zavest?« Željko je odprl usta, jih zaprl, nato pa rekel: »Ne. Ni me kap, če to mislite! Avto samo misli, da me je.« »Ste sposobni nadaljevati vožnjo?« ga je vprašala operaterka. »Sem,« je rekel. »Zdaj bom jaz držal volan, da se ne bo ustrašil.«
Po praznikih je avto vrnil Tadeju. »No?« ga je vprašal. »Kako je bilo?« Željko je molčal. »Veš kaj,« je rekel, »tvoj avto je mislil, da me je kap.« Tadej se je zasmejal. »Pa te je?« Željko ga je pogledal. »Ne,« je rekel. »Ampak še malo, pa bi me.«