Spoštovanje zakonov zagotavlja delovanje pravne države, delovanje pravne države zagotavlja demokracijo, demokracija svobodo in blaginjo. Ne vedno, ne nujno. Spoštovanje zakonov je tudi orodje za obrambo interesov večine na škodo manjšine, v najhujših primerih celo morilsko orodje – ko ga uporablja država, v njenem imenu pa ljudje brez poguma in srca.
Ko je vodja urada za integracijo migrantov pri MNZ v ponedeljek pri Marcelu pojasnjeval, zakaj je treba migrante, ki so med lanskimi katastrofalnimi poplavami, čakajoč na ureditev statusa, nesebično priskočili na pomoč poplavljencem, deportirati iz Slovenije, se je skliceval na predpise. Kaj potem, če so si v Sloveniji že našli delo, se spoprijateljili s tukajšnjimi ljudmi, se morda zaljubili, imajo otroke … To ne šteje, štejejo zakoni in predpisi. Če so migranti na svojem begu v boljše življenje za mednarodno zaščito zaprosili v kakšni drugi državi, potem jih je treba pač »vrniti« tja. Drugače ne gre. Zakon je zakon, predpis je predpis, človeški paket pa človeški paket, če država tako odloči.
Na MNZ se niso torej ničesar naučili iz zgodbe o izbrisanih, ko so predpisoljubni uradniki rezali osebne izkaznice zaprepaščenim ljudem, ki so jih potem predpisoljubni policisti lovili z maricami in vozili čez mejo. Ker niso imeli potrdila o državljanstvu. Pa čeprav so imeli v Sloveniji dom, ženo ali moža, otroke in službo. Predpise je treba spoštovati. Krivi so tisti, ki so jih sprejeli. Tisti, ki so jih sprejeli, pa redko morejo ali hočejo pogledati v oči ljudem, ki z grozo čakajo na trenutek, ko se jim bo življenje spet enkrat podrlo. Vzorec je vedno enak. Odločevalce na vrhu zanima sistem, poslušne uradnike vrtenje kolesc v sistemu. Ne glede na posledice. Zgodovina uči, kako strašne so lahko te, ko se človečnost umakne strahu in birokratsko-oblastnim računicam.
15. decembra 1941 se je v Carigradu zasidrala ladja Struma s kakšnimi 800 judovskimi begunci na krovu, ki so se želeli prebiti v Palestino. Leseno ladjo, obloženo s pločevino, s katero so prej po Donavi prevažali živino, so najeli v romunskem pristanišču Konstanca. Za popravilo motorjev so prispevali preostanek premoženja – poročne prstane. Prebili so se do Carigrada in si oddahnili: Turčija je bila nevtralna država. Toda tamkajšnje oblasti so se bale, da bodo mesto preplavili judovski migranti in ogrozili status turške nevtralnosti, zato so jim prepovedale izkrcanje. Britanske oblasti pa beguncem niso hotele izdati vizumov za nadaljevanje poti v Haifo, ker bi s tem presegli sprejete kvote.
Minevali so tedni, ladje se je oprijemal led, begunci so stradali in zmrzovali. Kljub strogo kontrolirani komunikaciji jim je uspelo vzpostaviti stik z organizacijo palestinskih Judov. Prosili so jo, naj prepriča Britance, da izdajo vizume vsaj za 52 otrok, starih od 11 do 16 let, dovolj starih torej, da bi lahko potovali sami. Sledila je uradniška tragikomedija: sporočila so si dolge tedne izmenjevale carigrajska mestna oblast, britanska ambasada, ki je le odobrila vizume za otroke, in na koncu še pristaniška uprava. Ta naj bi zbrala potne liste otrok in jih poslala britanskemu konzulatu, a tega ni storila, ker ni dobila potrditve pristojnih v Ankari. Medtem pa je prišel ukaz, da je treba ladjo zvleči na odprto morje, tam poskusiti zagnati motorje in jo usmeriti nazaj proti Romuniji. Po skoraj dveh peklenskih mesecih so pristaniške oblasti izpolnile ukaz. Ladjo brez delujočih motorjev so zvlekle skozi Bospor na odprto morje, ki ni bilo več pod turško jurisdikcijo, in jo prepustile usodi. Dan kasneje, 24. februarja 1942, natančno 80 let pred napadom Rusije na Ukrajino – zgodovina ima prav poseben smisel za dramo – je ladjo zadel torpedo ruske podmornice. Umrli so vsi potniki, med njimi sto otrok, z izjemo 19-letnega fanta, ki je preživel s pomočjo plavajočih vrat.
Tragedija Strume ni bila prva te vrste in ne zadnja. Dobri dve leti prej, maja 1939, je iz Hamburga v Havano priplul čezoceanski parnik St. Louis z 936 potniki na krovu. Kubanska birokracija je potnikom preprečila izkrcanje; zaradi »prekoračenih kvot« in »nepopolne dokumentacije« jih nista sprejeli ne Amerika ne Kanada. Parnik se je skupaj z 908 potniki vrnil v Evropo, 254 Judov je kasneje umrlo v nemških taboriščih smrti. Birokracija si je zagotovo oprala roke. Predpisi so predpisi, kvote kvote, človeški paketi pa človeški paketi, ko država tako odloči. Zdaj begunci umirajo na morskih poteh v Evropo – tudi zato, ker so italijanske oblasti prepovedale humanitarnim organizacijam, da jih rešujejo, če za to ne dobijo odobritve oblasti. Red mora biti.
A storjeno zlo v imenu predpisov in višjih interesov ne potone skupaj z nesrečniki na krovu. Razraste se v travme, ki imajo dolge korenine in mogočne krošnje. Zdaj država, v kateri so našli zatočišče evropski Judje, z brutalnostjo, kakršne so bili deležni sami, pobija Palestince, s katerimi so staroselski Judje toliko stoletij živeli vsaj do neke mere strpno. Oblast ukaže, aparatčiki in vojaki pritiskajo na gumbe, drobne črne pike prej ali slej nehajo gomazeti po zaslonu.
Ko ljudje postanejo številke brez obraza in na drugi strani zmanjka poguma in srčnosti, je vse dovoljeno. Izgnati nesrečne tujce, ki so razumeli stisko gostiteljev in jim pomagali v najhujših trenutkih, ni več stvar dobre volje, ampak zakonov in predpisov. Tako rekoč birokratska nujnost. Ker red je red, človek gor ali dol.
