Kelly Genčić

Bor je rudarsko mesto v Srbiji. Siv kraj. Prijatelj Luka je bil pred mnogimi leti v njem. Vstopiti tam v krčmo, odet v alter opravo, je tvegano, ker preveč grobo razbiješ dolgčas. Večkratnik zagamanosti kakšnega Zagorja, torej zasavskega mesta, kjer se je nekdo domislil celo samomor z varekino. In iz Bora je Kelly Genčić. Po eni strani mladinka v tako imenovani resnični krizi, torej punca po okusu g. Štuheca, a obenem tudi neuporaben primer za promocijo nasprotovanja idejam družinskega zakonika. Odrasla je brez očeta. Na neki način tudi brez mame. O njej sem gledal dokumentarec na Pink TV. Temnopolta sedemnajstletnica je rojena na Dunaju materi Srbkinji in očetu Nigerijcu, za katerega pa od rojstva ne ve, kje je. Lepa punca. Potem ko je mama zgubila vse dokumente, sta bili najprej za pet let deportirani na Madžarsko, potem pa končali na robu Bora. V mali sesedajoči se bajtici, ki je gašperček, za katerega praviloma niti nimata drv, ne more ogreti. Mama se itak ne odziva. Samo leži lahko. Bolezen živčevja jo je spremenila v biljko. Za vse skrbi Kelly, rojena Dunajčanka, ki je večkrat lačna kot sita. Skratka, dno dna. Seveda se podobne zgodbe dogajajo tudi v Sloveniji. Vidimo jih v Tedniku in podobnih oddajah. No, četudi menim, da Slovenci univerzalne pojave (sploh če so negativni) prehitro okličemo za nekaj tipično slovenskega in je najbolj tipično slovensko nemara ravno to, da se tako hitro najde "tipično slovenskost", se mi vseeno tudi zdi, da tako zgodnje zrele in borbene osebe v podobnih domačijskih prispevkih zlepa ne najdeš. Nič takšnega pravzaprav. Preostanek rajnke države je še vedno mogoče videti kot prostor, ki ponuja koristne izkušnje, seznaniti se s primerom Kelly pa je bilo inspirativno. A zakaj sem se s Kelly sploh seznanil? Glasbena skupina Goribor, prvaki depresije iz taistega Bora, so bili odločilni. Ko sem videl, da gre za punco iz Bora, sem ostal na kanalu zaradi njih. Tako kot sem si epizodo iz serije o angleškem preprodajalcu starin, v kateri se je odpravil v Blackpool, ogledal s posebnim zanimanjem ravno zato, ker se spomnim, da so se naši plesni šampioni vedno posebej radi poudarili, da so plesali v Blackpoolu. In od minulega tedna tudi vem, zakaj. Ker je Blackpool angleški Vegas, prestolnica angleškega kiča. Brez Goriborov torej ne bi izvedel za Kelly, vendar pa za Goribor ne bi vedel brez alter scene. Alter kulture. In to je srž tega zapisa. Zaznal sem, da so mladi junkerji slovenske konservativne scene v teh dneh kulturnega bojevanja osupljivo popadljivo udarili prav po alter sceni, kot da je ravno ta glavni potrošnik kulturniškega denarja. Nekako podobno, kot se jim domislica o trenirkarjih očitno še vedno zdi genialen zadetek v polno, čeprav je dejansko katastrofalen flop, ki je najbolj škodljiv za njih same. A srž afere trenirkarstvo je ravno to, da je nekdo iz desnice pomislil, da obvlada alter. Kar predstavljam si, kako na suho pametnjači vajeni umnež, ki ni še nikdar prestopil praga resnega zabavišča, kjer se dogaja življenje, ampak temu bržkone še najbolj pristno sledi skozi okno avtomobila, v katerem obstane v popoldanski gneči na poti iz službe, kako ga je prešinila genialnost, ki se je sprevrgla v polomijo. Vendar pa ne moreš obvladati alter, če ga nimaš rad, pa si lahko zavoljo svoje funkcije svetovalca za subkulturne zadevščine pri politični stranki še tako prizadevaš. Lahko pa seveda vztrajaš pri prepričanju, da flop, kakršen so bile trenirke, ni bil napaka.