Oddahnila sem si tudi zato, ker si res ne želim, da bi ta sestava ministrstva za kulturo (ali tistih, ki jih za to najemajo) pisala novo medijsko zakonodajo in zakon o RTV. Medijska strategija in eden od osnutkov zakona o RTV sta dišala po starih časih, tistih, preden smo se osamosvojili in so bili računalniki veliki, nerodni in jih še ni imel čisto vsak. Internet je bil misterij. No, novost, ki je bučno odmevala, je bil nov način pobiranja naročnine za RTV. Morda ga zato ni bilo v oddaji Panoptikum, kjer so govorili o sodobnem zakonu za RTV. Na dan, ko je Karl Erjavec obelodanil, da nove medijske zakonodaje ne bo, smo v Panoptikumu slišali, da ministra ni v studiu zato, ker je zakonodaja v pripravi in ker, kot je sporočil, »ni nič novega«.
Oddahnila sem si tudi zato, ker bi v nasprotnem, torej z novo medijsko zakonodajo in zakonom o RTV, ki ju sicer nujno potrebujemo, prav gotovo dobili še en drag referendum. Tako rekoč varčujemo. Tako pomagamo ministru za kulturo, ki mu gre varčevanje odlično od rok. Na vsakem koraku varčuje. Ne samo s svojo prisotnostjo.
Ne želim si, da bi zakone, strategije pisal nekdo, ki ne zna odpustiti slabega direktorja. Agonija v Slovenski filharmoniji poteka že dolgo, vsem na očeh. V sklepih sveta zavoda Slovenska filharmonija so zapisali, da so zaposlenih v zadnjih dveh letih direktorju trikrat izglasovali nezaupnico. Zapisali so tudi, da je direktor nekompetenten, da povzroča škodo, tudi finančno, krši zakonodajo, da ne hodi v službo in da ni nikogar pooblastil za opravljanje njegovega dela. Sklepov z zadnje seje je veliko, objavljeni so na spletni strani filharmonije. Minister ga je končno razrešil, Damjan Damjanovič se je pritožil in upravno sodišče je zadržalo sklep ministrstva. Ni odločalo o vsebini razrešitve, temveč o načinu, o formi sklepa. Zdaj vsi čakaj na vrhovno sodišče. V vmesnem času ministrstvo ne sme objaviti razpisa ali imenovati vršilca dolžnosti. Kdo vodi filharmonijo, kdo je zdaj odgovoren za njeno delovanje in poslovanje? Zadnja novica o Damjanu Damjanoviču, na katero sem naletela, je, da je postal član nadzornega sveta RTV. Pod sedanjo vlado in ministrom za kulturo je svet dobil nove člane zavoda filharmonije, ki so nenehno ugotavljali, da direktor krši zakone, slabo posluje. In pod sedanjo vlado je Damjan Damjanovič postal član nadzornega sveta, kjer bo bdel nad poslovanjem javnega medijskega in kulturnega servisa. Je to nagrada ali tolažba za slabo delo? No, Grimsov zakon o RTV iz leta 2005 pač določa tudi strankarsko zastopanost v programskem in nadzornem svetu RTV. Damjan Damjanovič je po razrezu političnih kvot pristal v nadzornem svetu zahvaljujoč svoji stranki SDS. Ker lahko.
V času, ko mediji, poslanci, posamezniki iz vlade in vsi naokoli kar naprej skačejo v luft zaradi zdravstvenega resorja – ta je vsak dan z vsako malenkostjo kar naprej na očeh javnosti – nihče ne opazi, da v vladi sedi minister, ki ne zna pisati zakonov, opravljati osnovnih del, je prijazen, tiho in se kar naprej skriva. Zloraba položaja je tudi to, da je nekdo na položaju in ne naredi nič. Kar je na kratki rok lahko v redu, ker tako ne dela škode. Na dolgi rok je pogubno. V našem primeru kritika seveda leti tako na vlado kot na opozicijo. Ministra vsi ali podpirajo ali ignorirajo ali vsaj tolerirajo. Minister za kulturo bo, predvidevam, do volitev ostal na položaju. Najbolje, da o njegovem (ne)delu javno govori predsednik stranke, v katero je hitro prestopil, da je lahko postal minister. Opozicija pa bo, ker lahko, slabo delujoče člane varno parkirala na bolj ali manj vidna mesta v javnem sektorju. S (tiho ali skrito) podporo vlade. Vsi pa bodo delovali po zakonih, ki jih vlada noče, ne more ali ne zna spremeniti.
