Leva sredina (pojem uporabljam v najširšem pomenu) podcenjuje svoje volilce. Dogaja se v Združenih državah, dogaja se v Evropi in dogaja se tudi v Sloveniji. Brez konkretne vizije za prihodnost, brez prave ideološke podlage, ki bi ji uspelo na novo definirati podobo sveta in družbe, in brez pravih kandidatov se ohranjajo na oblasti samo zato, ker volilci vedo, česa nočejo. V Ameriki je tako največji adut demokratov Donald Trump, v Sloveniji pa je največji pokrovitelj »levih« (termin si lahko razlagate kakor želite) kandidatov prav Janez Janša. Brez antijanšizma ne bi bilo Roberta Goloba in tudi njegovi predhodniki, od Zorana Jankovića dalje, ne bi zmagovali na volitvah. In če smo že pri tem, tudi Nataše Pirc Musar ne bi bilo. Kaj imajo omenjena gospoda in gospa skupnega z levo sredino (razen antijanšizma), ni povsem jasno. Še manj je razumljivo, zakaj si morajo levo od Nove Slovenije znova in znova izposojati podjetnike, poslovneže in v glavnem premožne ljudi, ki naj domala brez političnih izkušenj zasedejo visoke položaje. Kot da na levi sredini ne bi bili zmožni gojiti novega političnega kadra, ki bi začel politično kariero z deljenjem volilnih letakov, s prvo izvolitvijo v krajevno skupnost, v občinski svet, nato v parlament in v izvršilno vejo oblasti. Politika je obrt, ki se je učiš počasi.
Leva sredina in njeni vplivni modreci so prepričani, da imajo v Sloveniji trdno kulturno hegemonijo in da bodo prav na podlagi te domnevne superiornosti volilci sprejeli, kar koli jim bo ponujeno, samo da bi preprečili prihod desnice na oblast. Dejstvo je, da so se tokrat malce ustrašili. Zadnja dva tedna so se mnenjski voditelji krepko potrudili, da bi prepričali državljane, naj se vendar udeležijo volitev, da bi preprečili nevarnost ponovnega vzpona Janeza Janše. Igrica, ki jo leva sredina uporablja tudi drugod, včasih tudi ne uspe. V Združenih državah je Trump premagal Hillary Clinton in postal predsednik, Giorgia Meloni je postala italijanska premierka in Marine Le Pen je iz volitev v volitve vse bliže Elizejski palači. Splača se dvomiti, da bo leva kulturna hegemonija trajala neskončno.
Če bi desna sredina kandidirala Ljudmilo Novak, bi danes imela predsednico države. Takoj za njo je bil Anže Logar verjetno njen najboljši kandidat. Če za Logarjem ne bi stala senca Janeza Janše, bi danes desna sredina imela predsednika republike. Ni zmagal, je pa postal osrednja figura med konservativci. Dokazal je, da se z molkom o lastnem delovanju, umirjenimi toni, spoštljivo volilno kampanjo in z dobro mero »pahorjanskega« izročila lahko premikajo mejniki nacionalnega političnega življenja. Ko z ognjevito retoriko prepričaš prepričane, se ustaviš tam nekje pri okoli 25 odstotkih. Vprašanje zdaj je, ali bo Logar preživel svoj uspeh. Slovenska politična tradicija zna opraviti s porazom, z uspehom pa ne. Na desni sredini smo videli celo vrsto hitrih političnih upokojitev, ki zelo spominjajo na »odhod« bivšega predsednika Hu Jintaoja z zadnjega zasedanja kitajskega centralnega komiteja. Če bi se slovenska politika in družba končno osamosvojili od osamosvojiteljev oziroma če bi jih pospravili v Muzej slovenske osamosvojitve, bi politika tudi pri nas postala bolj normalna.
A težave bi imela predvsem leva sredina, kjer vlada popolna zmeda. O tem priča tudi drobna izolska zgodba. Prejšnji četrtek je v mestu gostoval Inštitut 8. marec. Nika Kovač in Ksenija Horvat sta pred številnim in navdušenim občinstvom razložili, zakaj je treba voliti »za« na referendumu o RTV. Karizmatična predsednica gibanja ja poudarila, da je bitka za RTV celo pomembnejša od bitke za vodo, s katero je Inštitut 8. marec skupaj s preostalo civilno družbo omajal desnosredinsko vlado. Občutek je bil, da boj še traja in da se od tiste zmage ni kaj dosti spremenilo. Kovačeva je kritično ugotovila, da se stranke premalo angažirajo v referendumski kampanji, in prosila, naj vsakdo, ki ima le pet minut časa, pomaga. Jasna politična agenda z idejo, da se je za dosego visokih ciljev treba odpraviti med ljudi, jih poslušati, nagovoriti in prepričati, da se morajo politično aktivirati. Izvirna zamisel? Ne. V resnici ni odkrila nič novega. Tako je od vedno delovala politika in tako delujejo resna politična gibanja in resne politične stranke. V slovenskem političnem prostoru pa se to sliši kot fantastičen, inovativen načrt. Med njenimi poslušalci, tik ob odru, je sedelo kar nekaj lokalnih županskih kandidatov Gibanja Svoboda, ki so se nemudoma postavili v prvo vrsto, da bi se slikali z Niko. Fotografije so bile takoj objavljene na družbenih omrežjih za potrebe njihovih volilnih kampanj. Pravilno. Opozicijska politična stranka s svojimi kandidati izrazi podporo civilni družbi in obljubi, da se bo, ko bo na oblasti, vse spremenilo.
Škoda, da jih ni nihče obvestil, da je njihova stranka zmagala na parlamentarnih volitvah, da njihov predsednik vodi vlado že skoraj šest mesecev in da desna sredina ni več na oblasti. No, treba jim je oprostiti. Lokalni politiki pač ne morejo vedeti vsega, kar se dogaja v državi. Če pa so slučajno vedeli, da so zdaj oni na oblasti, da imajo premierja in cel kup ministrov, državnih sekretarjev in poslancev, je bil prizor videti vsaj nespoštljiv do mladih aktivistov, prostovoljcev in številnih podpornikov osmomarčevskega inštituta.
