Vsakič, ko postavljam takšne neslavne slavoloke in z nezanesljivim občutkom za pravo mero presojam, kako drobčkano je postalo naše skupno srce in kako ozki vsi naši pogledi, postanem strahovito nostalgična: ne po preteklosti, ampak po obliki prihodnosti, ki je gotovo tam zunaj, a je več kot očitno tudi zunaj našega dosega.
Foto: dokumentacija Dnevnika
Kakšen privilegij so suhi gležnji
Včeraj je bil 9. november, datum za postavljanje slavolokov rečem, ki so kljub svoji vseobsežni pomenljivosti zbledele iz družbenih misli, besed in dejanj: obletnica padca Berlinskega zidu, začetek podnebnega vrha Združenih narodov in – še vedno in kar non stop: genocid v Gazi.
Priporočamo
Prijava
Še nimate računa? Ustvarite račun
×
![]()