Kako sta Gianni in Donald ukradla čas

V tej dolini kreditnih (ne)sposobnosti, solz in joka se povprečno človekovo življenje zreducira na 18 svetovnih prvenstev v nogometu. Tistega prvega po mojem rojstvu v Mehiki 1970 si nisem mogel zapomniti, a sem seveda potem vse vestno pregledal v dokumentarcih in zbral anekdote. Najljubša mi je tista, ko je Pele, ki je hotel pokazati, da je res najboljši na svetu, treniral kot nor. To je bilo zanj četrto svetovno prvenstvo, kronisti tistega časa pa trdijo, da je bila Brazilija tako močna, da ga sploh ni potrebovala: Tostao, Gherson, Carlos Alberto, Jairzinho, Rivelino, zbor umetnikov ubijalcev, kakršnega najbrž do tedaj še ni bilo. In on. Največji. Do tedaj. Morda celo do zdaj. Pisec piše: »Odigral je trening, na katerem je delal čudesa, praktično je letel po igrišču. Hotel je tako sebi kot drugim dokazati, da je najboljši. Rivelino je bil takrat na čelu novega vala, novi bog v Corinthiansu. A bil je začuden. Na koncu treninga je samo pogledal Peleja in postavil vprašanje z jasnim namigom: 'Priznaj, da bi bil raje levičar!'«