In ko smo prišli domov, je šlo vse po načrtih. Steber našega lebdenja v oblakih in čudovitega počutja je bil trdno zasidran v starših, ki so že samo s svojo fizično prisotnostjo izvlekli nasmeh na naših obrazih, prijatelji in znanci pa so k temu dodali krila. Ko smo bili zunaj, sem enkrat zapeljal mimo moje osnovne šole Toneta Čufarja. V trenutku sem imel preblisk osemletnega šolanja. Spomnil sem se učiteljic, legendarnega hišnika Jusufa in sodobne knjižnice, kjer sem najraje preživljal čas po šoli. Z nasmeškom sem se odpeljal stran, saj je bilo treba na upravni enoti urediti nov potni list za sinčka. Na parkirišču sta me pozdravili dami, ki sta zbirali podpise za referendum o drugem tiru. Po opravljeni birokraciji sem se odpravil domov, kjer sem vstopil v stanovanje in s police vzel spominek iz Salzburga. Bila je glasbena skrinjica, in ko sem jo zavrtel, se je sprostila melodija Mozartove Male noči. Skrinjico sem vrnil na njeno mesto, potem pa sem prebiral obilno gradivo o soški fronti, ki ga hranim doma, medtem ko je oče na televiziji gledal dokumentarni film o francoski revoluciji. Po večerji sem še malo pogledal facebook in z zanimanjem opazoval svoje prijatelje, kako so se že odpravljali po dopustih. Kolega je počitnikoval na portugalski Madeiri, prijateljica je pozirala ob dvorcu Miramare pri Trstu, medtem ko me je sorodnik vabil na obisk v Sarajevo.
Ker z družino izjemno radi potujemo, smo se nekega dne spontano odločili še za enodnevni izlet do Dunaja. Usedli smo se v avto in počasi smo krenili proti avstrijski prestolnici, ki me je vedno navduševala s svojim prefinjenim čutom za zgodovino, umetnost in kulturo. Veselil sem se najinega ponovnega snidenja, soproga pa je bila še posebej neučakana, saj je bil to njen prvi obisk. Že na samem vhodu začutite metropolo in avstro-ogrsko natančnost. Mesto deluje urejeno, čisto in funkcionalno. Kamor koli smo pogledali, smo videli vrvež, potem pa so se začeli dogajati déjà vu trenutki. Vozil sem mimo železniške postaje in spomnil sem se tistih deklet pred upravno enoto in kako so v času Avstro-Ogrske v 15 letih zgradili 577 kilometrov dolgo železniško progo od Dunaja do Trsta, mi pa 26 let razpravljamo o nekaj kilometrih drugega tira. Parkirali smo v središču mesta in se napotili proti glavni nakupovalni ulici Kärntner. Šli smo mimo vojaškega spomenika in v mislih sem se vrnil v čas, ko sem v dnevni sobi prebiral literaturo o soški fronti. Na osrednjem dunajskem pokopališču je namreč pokopan Svetozar Boroević, ki je tako učinkovito branil slovensko ozemlje pred italijanskimi napadalci. Nadaljevali smo pot mimo bogato obloženih slaščičarn s stoletno tradicijo, ko se je prostor nenadoma odprl. Prišli smo do katedrale sv. Štefana v gotskem slogu, ki je kraljevala nad celotnim trgom. Pogled proti vrhu zvonika vas popelje v višave, od katerih se vam zavrti v glavi, medtem ko je sama notranjost stavbe polna zgodovine. Tu se je med drugim poročil tudi avtor Male noči, Wolfgang Amadeus Mozart, ki je leta 1782 dahnil usodni da, vendar je njegova soproga Constanza že po nekaj letih ovdovela, saj je Mozart umrl devet let po poroki, in maša zadušnica se je zgodila v isti cerkvi, kjer se je tudi poročil. Po trgu sv. Štefana sta se sprehajala tudi nadvojvoda Franc Ferdinand in njegova žena Sofija, ki sta bila žrtvi atentata 28. junija 1914 v Sarajevu. Pred očmi so se mi vrtele fotografije prijateljev na facebooku, ki so bili na dopustu, in pojavila se je še ena povezava. V dvorcu Miramare je samo dva meseca pred smrtjo lep dopust s svojo družino preživel ravno Franc Ferdinand. In Madeira? Tam v miru počiva zadnji avstro-ogrski cesar Karl I., kamor so ga izgnali po koncu prve svetovne vojne.
Malo smo se spočili in sledil je drugi del izleta, ogled palače Schönbrunn, ki je bila poletna rezidenca habsburških monarhov. S prijateljem, domačinom, smo si ogledali 22 sob znotraj kompleksa, v katerem se je rodil in tudi umrl avstro-ogrski cesar Franc Jožef I. V Schönbrunnu se je prav tako igrala Marija Antonija, ki se je kasneje poročila s francoskim kraljem Ludvikom XVI. in postala svetovno znana kot Marija Antoaneta. S svojim razkošnim načinom življenja je spravljala v obup francoske kmete in njeno življenje se je tragično končalo na giljotini francoskih republikancev.
Njena mama, Marija Terezija, je bila edina vladarica habsburških dežel, ki je tudi živela in delovala v palači. Terezijina odločitev o obveznem šolanju za vse otroke od šestega do dvanajstega leta je korenito spremenila življenje celotne družbe, ne samo v Avstriji, ampak tudi pri nas. Kljub temu da je imela 16 otrok, je bila izjemno agilna ženska in prava reformatorka. Med drugim je z zakonom zapovedala tudi kolobarjenje in sajenje krompirja, kar je pripomoglo k izkoreninjenju lakote na Slovenskem. Zato so pred leti v Šenčurju v zahvalo krompirju (in Tereziji) postavili spomenik.
Skoraj 240 let po Marijini smrti še vedno vidimo njene stopinje v našem vsakdanjiku.
Poskušajmo tudi mi svoje življenje živeti tako, da bomo kot Marija Terezija, vendar v skladu s svojimi zmožnostmi, za sabo pustili trajne koristi bodočim rodovom.
