V letu, ki odhaja, smo še najpogosteje srečevali dejanja, ki se niso hotela udejanjiti, ker se je od nekod uveljavilo prepričanje, da lahko eno jasno dejanje nadomesti nešteto zamazanih besed, ki jih izrekaš v prazno in kar naprej. Zamazanih besed smo imeli res obilo. In kot da to še ni bilo dovolj, smo večino svojega časa namenjali šifriranju, dešifriranju in kompliciranju – žongliranju – s pomeni, ki bi jih vsaka od teh zamazanih besed lahko imela. Pri tem smo nalašč pozabljali, da mogoče lahko zglancaš potacani pod v plesni dvorani, da se v soju luči zasveti kot led, nikoli pa ne moreš dovolj zglancati besed, da bi zamazana dejanja, ki jih upovedujejo, postala čista ali častna. Genocid, recimo, je genocid, pa če se še tako trudiš z izigravanjem slovarja.
Megla, recimo, je zelo podobna mleku, pa vendar ni mleko. Tudi ni dim in še manj je ogenj, pa vendar je podobno zadušljiva. Šele zdaj ko imamo meglo že deset dni, sem pomislila, da obstajajo kraji na našem planetu, kjer je megla vseprisotna vse leto; smoga je toliko, da ljudje ne vidijo jasnega neba in potem hodijo na turistične polete v Havano, da bi gledali v jasno karibsko nebo in dihali morski zrak, tega pa v Havani ni, ker vsi kurijo stare ameriške dizle, ki žrejo venezuelsko nafto kot kamioni in puhajo naftne meglice, ki so bolj kot mleku podobne kavi.