No, Kadivnik pa ni edini slovenski politik, ki si je prizadeval za selfie s šefom ameriške države. Spomnimo se medijskega razkritja, da se je za podoben podvig pred kakšnimi 15 leti dogovarjal – resda neuspešno – tedanji premier Borut Pahor, ki je bil pripravljen v zameno za tak fototermin izposlovati tudi sprejem dveh zapornikov iz Guantanama, zloglasnega ameriškega zapora na Kubi. Sicer vemo, da je tudi Kadivnik dobil srečanje s Trumpom zato, ker so slovenski obveščevalci odigrali ključno vlogo pri nedavni rusko-ameriški izmenjavi vohunov, največjem takšnem podvigu od hladne vojne naprej. Pustimo za zdaj ob strani vprašanje, zakaj Pahorju kot šefu vlade ni uspelo priti do slikanja v Ovalni pisarni Bele hiše, Kadivniku kot funkcionarju dosti nižje vladne ravni pa je.
Bolj bistveno je namreč to, da je zdaj povsem jasen in znan recept: če želijo slovenski politiki priti do fotografiranja z ameriškim predsednikom, morajo izvesti nekakšno »trgovino z belim blagom«.
