Družinski pogovori so včasih biseri v zakladnici modrosti. Sam vanjo prispevam sicer bolj poredko, moji najbližji pa toliko pogosteje. Z izrecnim avtorskim dovoljenjem kakšen dragulj lahko objavim, z občutkom za pravičnost pa delim honorar z izvirnim avtorjem, praviloma avtorico.
Kljub zatrjevani dobrodelnosti se zavedam, da hodim po robu dopustnega. Ostre oči zlasti feminističnih duš me znajo trdo prijeti, kadar izpostavim kakšno žensko lastnost, celo v dobrem, torej tako, kot bi si jo želela marsikatera moška osebnost. Ponovna grožnja bodeče neže tako rekoč neprekinjeno visi nad mano kot damoklejev meč. A kaj lahko storim drugega, kot priznam, da mi je ženina intuicija, neke vrste jasnovidnost, ponovno razsvetlila pokrajino, ki je bila dotlej zavita v temo. In to prav pokrajino, kjer sem se doslej počutil kot doma. Da ne rečem, da gre za pokrajino moškega sveta. V že opisanem primeru za nogomet, v današnjem pa za politiko.