Zato sem prepričan, da niti gospodu Marjanu Šarcu ni bilo vseeno, kakšne odzive so sprožili njegov obisk v Srbiji in pogovori v Beogradu.
In če sem iskren, je upravičeno pričakoval odzive. Najprej zato, ker so odnosi med Slovenijo in Srbijo zelo pomembni za obe državi. Potem zato, ker je Srbija zaradi težav s Kosovom ves čas v središču pozornosti članic EU, Slovenija pa se jim rada predstavlja kot najboljša poznavalka te situacije. Ne nazadnje pa tudi zato, ker je Šarec vendarle – vsaj tako se zdi nam zunaj Slovenije – politični newcomer, ki prinaša premike tako v notranji kot zunanji politiki, tako da je dobro zanj in za tuje partnerje, da bolje spoznajo drug drugega in poskušajo razviti odnos medsebojnega zaupanja.
Kar zadeva pomembnost odnosov med državama, je Srbija danes za Slovenijo še kako gospodarsko pomemben partner, čeprav naša država ni velika, saj ima na srbskem trgu precejšen prihodek in, gledano v celoti, velik zunanjetrgovinski presežek. Čeprav situacija v nasprotni smeri ni enaka, a je tudi Slovenija pomemben gospodarski partner Srbije, zlasti glede investicij v sektorju malih in srednjih podjetij (a zdi se, da se je pojavila nekakšna zasičenost in ni več velikih premikov, kakršnim smo bili priča pred petnajstimi leti, ko so se odnosi umirjali in nato postajali samo še intenzivnejši).
Položaj v Srbiji, posebno težava s Kosovom, za Slovenijo ni glavno vprašanje, a ni nepomembno, tako s političnega vidika kot tudi – če ne še bolj – z varnostnega vidika. Slovenija je, kot to vidim sam, opustila idejo, da bi bila nekakšen posrednik pri reševanju tega gordijskega vozla, ima pa interes, da spremlja stališča in ideje srbskega političnega vrha o možnostih in načinih reševanja tega problema.
Tudi potreba, da se Šarec politično predstavi, obenem pa tudi sam prouči srbski politični vrh prek neposrednega srečanja, ni brez pomena. V mednarodni politiki čustva – tudi simpatija ali odpor do nekoga – niso ključen dejavnik, ni pa res, da ne bi imela nobenega pomena. Od tega je namreč odvisno, kako nekega partnerja dojemaš, ali imaš do njega bolj ali manj naklonjen odnos, s tem pa tudi, ali imaš več ali manj razumevanja za njegova stališča. Ne gre za nikakršno »kemijo«, o kateri govorijo ljudje, ampak za preprosto vprašanje, ali ste prepričani, da imate opravka z zaupanja vrednim, prijateljskim in realističnim partnerjem. Ob tem ni slabo, da se tudi javnemu mnenju države, ki jo obiščeš, predstaviš kot dobronameren in zanesljiv partner.
Slovenski premier je mislil na vse to, ko se je pripravljal na obisk v Beogradu. Ni pa mogel predvideti, da bodo prav v teh dneh neke druge teme pritegnile vso pozornost političnega vrha in javnega mnenja v Srbiji. Vučić in sodelavci so namreč bili v mislih predvsem pri obisku Davida McAllistra ter Eduarda Kukana in Knuta Fleckensteina, saj so ti prihajali v Beograd v imenu EU predvsem zaradi notranjih vprašanj Srbije, ki so v politični agendi akutna (vprašanje volilnih razmer in bojkota volitev s strani dela opozicije, vprašanje svobode medijev, razvoja pravne države in podobno). Prepričan sem, da so tudi med pogovori s Šarcem srbski voditelji poskušali to povezati z obiskom evropskih parlamentarcev in sporočili, ki jih je McAllister predstavil na novinarski konferenci. Tudi mediji v Srbiji so posvetili pozornost prav temu, tako da je Šarčev obisk postal šele drugorazredna novica, vsaj če sodimo po času in prostoru, ki so mu ga namenili.
A najhujšega, kar se mu je zgodilo, ni mogel predvideti ne on ne kdo drug. V ozračju, ko je temperatura dosegla vrelišče, k čemur so pripomogli tudi mediji, je pred nogometno povratno tekmo beograjske Crvene zvezde z moštvom iz Švice, od katere je bilo odvisno, ali bo srbski prvak igral v nadaljevanju lige prvakov ali ne, je neki pametnjakovič dobil idejo, še večji pametnjakoviči pa so jo uresničili, in sicer da pred stadionom parkirajo tank! Tako je bila vsa pozornost javnosti, medijev in politikov usmerjena k temu. Spet je prišla do izraza običajna razdeljenost Srbije, saj je po anketi to dejanje obsodilo 53 odstotkov državljanov, odobravalo pa 36 odstotkov (pravzaprav je šlo za bralce časopisa, ki je anketo izvedel). Od bistvenega vprašanja, ki se glasi: komu je padlo na pamet, da naredi nekaj tako trapastega, se je prešlo na vprašanje, ali gre za pravi tank ali za nekakšno maketo (kar je rekel notranji minister, govornik srbske vojske pa pojasnjeval, da tank nima motorja in da je topovska cev zavarjena, kar ni ravno podobno maketi) ter kaj se s tem sporoča. Resnica je najbrž ta, da so hoteli navijači Crvene zvezde tekmovati z lokalnim tekmecem Partizanom, katerega priljubljeni naziv je Parni valjak (ki potepta vse pred seboj), tako da so avtorji tanka kot simbola mislili, da bo menda vzbujal asociacijo na nekaj, kar ruši vse pred seboj.
Vendar je med teptati in rušiti velikanska razlika (saj so takšni tanki v sosedstvu ostali v spominu po zlu), ki pa je ti avtorji tanka kot simbola nočejo razumeti. Ceno pa bomo šele plačali, nekateri – kot slovenski premier Šarec – pa so jo kot kolateralne, nedolžne žrtve že plačali.
