Barbara, moja žena, ju je navdušeno gledala in bila iz dneva v dan bolj vesela. Prvič se je prepričala, da resnično suvereno razume slovenščino – ne samo splošni pomen, temveč tudi nianse in podtone komunikacije. Slovenija zanjo ni bila več neznanka. Skrbno je poslušala, kaj so počeli Avstrijci, in takoj napovedala, kaj bosta naslednji dan povedala Hojs in Kacin.
Barbara se je iz Torina na Obalo preselila pred dvajsetimi leti. Sprva ni imela občutka, da je zamenjala državo. Arhitektura je bila beneška, ljudje pa so z njo veselo govorili italijansko. Nato pa je dojela, da je vse drugače. Tudi Italijani, ki so tu živeli, niso bili takšni kot doma pri njej. Njen savojski svet je imel svoja pravila, ki niso bila enaka našim v avstro-ogrski pokrajini. Hitro je razumela, da je prijazno govorjenje njenega jezika znamenje vljudnosti, hkrati pa tudi znamenje kulturne premoči: jaz govorim tvoj jezik, ti pa se mojega ne boš nikdar zares naučila.
