Nebeški mir na Trgu republike je bil kratkotrajen. To sredo bo pred parlamentom zopet protestno zborovanje. Organizatorji shoda želijo opozoriti na vsebinsko problematičnost novega zakona o nalezljivih boleznih (ZNB-D) ter na politično problematičnost njegovega sprejemanja. Zakon namreč sprejemajo po skrajšanem postopku in brez javne razprave, čeprav gre za zadeve, ki nas življenjsko zadevajo kar najbolj neposredno. Zbrani bodo zato zahtevali obravnavo zakona po rednem postopku ter na podlagi široke in svobodne javne razprave.
Sprejemanje zakonov po hitrem postopku je bila značilnost prejšnje vlade. V tem pogledu se torej nič ne spreminja. Nad to metodo stare vlade smo se veliko pritoževali in zgražali. Velik del včerajšnjih protestnikov je volil za novo vlado. Bodo zdaj nehali nasprotovati nesprejemljivim metodam, ker jih uporablja njihova vlada? Ali pa ne bodo nasprotovali forsiranemu zakonu morda zato, ker se z njim strinjajo? Ampak kaj potem ostane od demokratične forme, na katero so prisegali?
Ustavnik Andraž Teršek je v komentarju 39. člena novega ZNB opozoril, da predlagana dopolnila prevajajo v pravni akt ukrepe, s katerimi nas je med covidom morila prejšnja vlada. Vsebinsko gre torej za ohranjanje starega covidnega režima. Razlika je v tem, da je novi zakon všečneje in mehkejše napisan. Razlika je torej v načinu komuniciranja. V tem je nova vlada dosledna, kajti na oblast jo je dvignilo nič drugega kot komuniciranje – veščine in tehnike komuniciranja z javnostjo oziroma zavajanja javnosti. Vsebine je bilo ravno toliko, da lahko že po treh tednih rečemo, da je, kar se dane problematike tiče, prelomila predvolilne obljube.
To me ne preseneča. A zakaj se ji s tem zakonom tako mudi? Iz preučitve predloga zakona z vidika njegove skladnosti z Ustavo RS in pravnim sistemom ter zakonodajno-tehničnega vidika, ki jo je opravila zakonodajno-pravna služba državnega zbora, namreč sledi, da bi ga bilo treba zaradi neprimernosti umakniti iz obravnave. Celo Socialni demokrati so v državnem zboru zahtevali javno razpravo, da bi bil zakon sprejet »demokratično«. Najprej pa so sporočili, da bodo predlog zakona »seveda podprli«. Javna razprava bi po njihovem služila legitimiranju novega zakona, ne njegovemu oblikovanju. Toda za Golobove je tudi taka politična šarada odveč. So kaj manj arogantni od prejšnje vlade?
Kaj žene njihovo politiko? Direktive neizvoljene nadoblasti v Bruslju? Dejstvo, da je epsko nesposobna Ursula von der Leyen, ki so jo že pred namestitvijo na sedanji položaj obtoževali korupcije, kupila nekaj milijard odmerkov cepiva proti covidu, ki jih je treba porabiti? Ne vem. Bojim se, da so naši oblastniki janičarji EU (in sil, ki jim služi) in da jih ne vodita skrb za naše javno dobro in nacionalni interes. Poglejte, kako se je naša Uršula na državni proslavi razkazovala pred častno četo, ki naj bi jo pregledala. Kakšno predstavo o dostojanstvu države ima ta gospa in kakšno predstavo o državi oblast, ki jo je postavila za predsednico državnega zbora? Na koga ali kaj bodo mislili ti ljudje, ko bodo na hitro sprejemali ZNB?
Skrbi me, da ne na javno zdravje. Če bi namreč mislili na javno zdravje, bi novi zakon postavili na drugačne, racionalne in strokovno premišljene temelje. Kdor je logično razmišljal, je že med prvo epidemijo covida opazil, da sprejeti ukrepi niso ustavili širjenja okužb, in kdor se ni dal povsem oslepiti od strahu, je videl, da je nekaj izbranih strokovnjakov po uradni dolžnosti slab nadomestek za strokovnost in znanstvenost. Zdaj imamo veliko novega dokaznega gradiva o negativnih učinkih covidnega režima, dejanski učinkovitosti in negativni učinkovitosti cepiv, škodljivosti nefarmakoloških »proticovidnih ukrepov«, porastu znanih in neznanih bolezni, naraščanju sterilnosti in števila mrtvorojenih ter o tem, koliko ljudi je zaradi cepljenja umrlo ali ima resne zdravstvene težave. O dolgoročnih posledicah »proticovidnih« genskih terapij, ki so šele v drugi fazi raziskav, pa še vedno ne vemo ničesar.
Ker je zdravstvena izkaznica covidnega režima porazna, se moramo vprašati, čemu služi. Pri Iniciativi slovenskih zdravnikov pravijo, da spremembe ZNB »uvajajo medicinsko diktaturo brez primere« (ob tem ko uničujejo medicino in javno zdravstvo) ter postavljajo na glavo temeljne aksiome stroke. Namesto da bi se stroka posvetila zdravljenju zares bolnih, »se njeni strokovni in finančni resursi zlorabljajo za kontrolo družbe«.
V resnici je videti, da ZNB rahlja stroga ustavna določila o razglasitvi izrednega stanja, ali jih skuša zaobiti. Izredno stanje dopušča začasno razveljavljenje ali omejevanje nekaterih temeljnih človekovih pravic in svoboščin – ne pa vseh. Nekatere med slednjimi, na primer nedotakljivost človeškega življenja, varstvo človekove osebnosti in dostojanstva ter svoboda vesti, pred ZNB niso varne. ZNB je liberalnejši od ustave in daje državni oblasti več svobode pri omejevanju ali razveljavljanju pravic in svoboščin. Je zakonska podlaga za njihovo kršitev. Po ustavi se »izredno stanje razglasi, kadar velika in splošna nevarnost ogroža obstoj države«. V danem primeru je velika in splošna nevarnost, ki nam grozi, novi ZNB. V povezavi z novimi pravili Svetovne zdravstvene organizacije ogroža nas in našo državo.
