Bili so nekakšna travmatična točka ljubljanske glasbene ponudbe. Kot generalno direktorico Cankarjevega doma so me v intervjujih večkrat spraševali, kdaj jim bodo lahko prisluhnili tudi v Ljubljani. Ali zakaj še nikoli ni gostovala slovita nemška koreografinja Pina Bausch. Pa ameriški gledališki režiser Robert Wilson. Odsotnost najbolj legendarnih umetniških imen je domača javnost interpretirala kot nesposobnost producentov, ne pa kot bridko dejstvo, da je bila Ljubljana za marsikoga izmed njih preprosto nepomembna. Do mlade države so mnogi sprva gojili številne predsodke. Na gostovanja v Sloveniji so se pripravljali, kot da bi šli v neko azijsko džunglo, kjer te na vsakem koraku lahko zaduši ogromna kača. Predsodki so se v desetletjih po osamosvojitvi nekoliko obrusili, kulturna ponudba v prestolnici pa je postopoma izgubljala svoj čar. Tudi v umetnosti – kot na vseh drugih področjih – smo znižali kriterije. Hlepenja po tem, da bi bili v kulturnem smislu del najbolj razvitega sveta, je bilo vsak dan manj.
Foto: Tomaž Skale
Kaj danes sploh še pomeni resnica?
Berlinski filharmoniki veljajo za nesporno odličnost na področju resne glasbe. Pravijo, da je vsak član orkestra tako vrhunski, da je lahko solist. Delujejo že od leta 1882, v Ljubljani pa so doslej igrali le dvakrat: prvič daljnega leta 1900, nato šele leta 2022. V Cankarjevem domu smo si za njihov obisk neuspešno prizadevali več desetletij.
Priporočamo
Prijava
Še nimate računa? Ustvarite račun
×