Ali te družbe niso enkrat prešle te faze? Sploh ne.
V tej dobi izolacije in karantene je bil eden od kanalov, ki je preprečeval stanje absolutnega brezupa, vsekakor kabelska televizija. V precej dolgočasni balkanski ponudbi vedno istih likov, ki proizvajajo »proizvode« v regiji (Janez Janša, Zoran Milanović, Aleksandar Vučić), smo žarek svetlobe v tunelu iskali na drugi ponudbi s televizijskih ekranov: na športnih programih, v videoklubih ali oddajah na zahtevo, kjer si ne ravno srečen človek lahko privošči, da si malo odpočije dušo od vsakodnevnega norenja s pandemijo, nacikapitalizmom in življenjskimi interesi.
Sam trenutno plačujem dva operaterja, ki ponujata storitve prenosa tekem, a če se premaknem iz kraja bivanja, praktično ne morem videti niti enega pomembnega programa, ki bi si ga želel gledati. Zatemnitev. Saj je treba vse v vseh državah plačati. In nas uboge smrtnike držati v negotovosti.
Ta boj za duše gledalcev je zasnovan fevdalno: v BiH se je začelo dogajati tisto, kar je bilo narejeno v Sloveniji leta 2012, ko je Telekom Slovenije kupil pravice za ligo prvakov. Resno se je začelo zatikati konec prejšnjega leta, ko je bil Telemach, ki se podpisuje kot »vodilni kabelski operater v Sloveniji, na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini in v Črni gori«, iz ponudbe v BiH in Srbiji prisiljen »izločiti« kanale Arena Sporta, na katerih se prenašata dve za Balkan gotovo najprivlačnejši športni vsebini, liga prvakov in NBA. Tu nekje prihajamo do vprašanja nelojalne konkurence med ustanoviteljem televizije in ponudnikom storitev. A vse se končuje pri oblasti in okrog nje. Ni pomembno, ali v Sloveniji, Srbiji, Bosni ali Bolgariji. Tu očitno »veljajo« drugačna pravila. Balkanska.
Telemach, ki je last BC Partnersa, globalnega satelitskega koncerna s sedežem v Londonu, je pravzaprav pravi Superhik iz Alana Forda, ki jemlje revnim in daje bogatim. Prodaja digitalne storitve, a ne morete jim plačati s kreditno kartico. Njihovih pravih lastnikov ni lahko določiti. Za njimi so različni pokojninski in zdravstveni skladi ter banke in zavarovalnice iz Severne Amerike in Velike Britanije. Sicer je BC lastništvo prevzel od podjetja United Group. Tukaj vas ni treba še naprej obremenjevati s podatki in imeni, toda število in dolžina krakov politično-lastniških-kriminalnih igric na tem področju meji na neverjetno: vsi so tukaj. Skorumpirani evropski funkcionarji, nekdanji agenti Cie, lokalni »akademski« lobisti… Pravi cirkus.
»Državni« telekom operaterji se za uporabnika niso izkazali za dosti boljše od kabelskih. S tem da oni celo kršijo zakone: vlade, ki nadzirajo operaterje, so pri evropski komisiji zlobirale, da v modelu poslovanja lojalna konkurenca ni pogoj. Edino na Hrvaškem je na primer zakon o elektronskih medijih prisilil lastnika operaterja, ki opravlja dejavnost prenosa, da kupi posebno televizijo in prek nje ponuja medijske storitve. Drugi so, kot to velja za slovenski ali bosanski telekom, ustanovili »svoje« televizije in praktično še naprej zaračunavali za storitve, ki so jim pripadle zunaj pravne regulative.
V Sloveniji je Planet TV oziroma siol.net, ko je »oddelal« ta del posla za Telekom, končal v madžarski TV2, kar v bistvu pomeni pri Orbanu. V Srbiji so te pravice zdaj pri Vučiću, pripadle pa so mu tako, da je Dragan Đilas, nekdanji župan Beograda, ki dela praktično za Dragana Šolaka, danes slovenskega rezidenta, čigar skrivnostnost buri domišljijo, prodal podjetje Direkt media Telekomu Srbije. Takrat niso vedeli, da kokoš, ki nese zlata jajca, prepuščajo največjemu sovražniku, ki bo postal absolutna oblast, kar Vučić zdaj je. Šolak se je umaknil iz Beograda in prišel v Slovenijo, v kateri je menda poskušal kupiti vse, kar je mogoče kupiti. Poleg tega je prek njega ameriški investitor KKR zagnal regionalno televizijo N1 (Adria News). Tu je Šport TV, katerega lastništvo ne priznava, Pop TV pa je, kot vemo, lani kupil najbogatejši Čeh Peter Kellner. Ki mu bo v naslednjih treh letih prek A-Kanala spet pripadel prenos lige prvakov. Kako nepričakovano, kaj?
Krog se tako zapira večinoma z »igralci«, ki so z oblastmi pripravljeni vstopiti v nevarno igro ustvarjanja lastnih pravil. Kajti v tej kvazitržni džungli vlada samo en zakon – »požri, da te bodo požrli«. In v njej se pravzaprav ne ve, kaj je čigavo. Podjetja nastajajo drugo iz drugega, lastniki in »pravila« se menjajo, a ostaja konstanta, da državljan oziroma končni uporabnik čuti, da je prevaran. Ali ni to edina prava konstanta (nacionalnega) ponosa?
Drugim preostaja, da se pritožijo. Ali da čakajo na drugo priložnost. Kot na primer Šolak, za katerega človek kot na tekmah lahko začne celo navijati, saj se je izkazalo, da je – dober v protinapadih. Od pred kratkim državljan Malte, že dolgo pa lastnik golf igrišča na Bledu, prek United Media, je te dni sporočil, da je kupil Danas, praktično edini »normalni« časopis, ki je še ostal v Srbiji. To, vsaj tako upamo, pomeni, da določeno število novinarjev (še) ne bo ostalo brez dela. In da se bo (neenakopraven) boj proti lastniku države lahko nadaljeval. Nekaj svetlobe na koncu tunela.
Kabelskega fevdalizma. V katerem bodo vedno izgubili šibkejši. A saj to smo hoteli, kajne?
