Alpskega smučanja že dolgo ne gledam več. Sem iz generacije, ki je tekme svetovnega pokala v slalomu in veleslalomu v začetku osemdesetih prejšnjega stoletja gledala celo med poukom v gimnaziji. Križaj, Kuralt, Strel, Franko. Tudi Stenmark je bil pravzaprav naš, saj je bil Elanovec, kot mi vsi, razen kakega premožniškega otroka, ki je vozil rozinjolke ali knajselce. Malce kasneje Mateja Svet in skrivnost prezgodnjega konca kariere. Pa vražje Slovenke Koren, Horvat, Dovžan, Pretnar, Bokal. Nekje vmes osamosvojitev Slovenije. Artikulirani Jure Košir. Tina Maze. Ilka Štuhec. In še bi lahko naštevali. Gledam pa ne več.
Lepo je biti državljan države, katere športnice in športniki dosegajo vrhunske rezultate, na kratko: katere športnice in športniki odmevno in prepričljivo zmagujejo na mednarodnih tekmovanjih. Lepo je takrat, ko zmagajo. Pa še nekaj časa po tem. Nato raven zadovoljstva hitro pade. Najbrž so tudi zato izumili sezonska pokalna tekmovanja, da so možnosti za zmago pogostejše in rednejše, po predvidenem urniku. Potem so tu še domače in mednarodne lige za ekipne športe, pa svetovna prvenstva in olimpijske igre za ene in druge.