Takrat ravnokar končani ultimativni enojezični Slovar slovenskega knjižnega jezika je nastajal v drugačnem političnem sistemu z drugačno logiko lastništva. V njem so bili opisani mercedesi, beemveji, superge, coca-cole in še marsikaj, brez posebnih znakcev in opozoril, da je nekdo lastnik omenjenega koščka slovenskega jezika. Na podlagi skupnostne socialistične izkušnje smo najbrž imeli občutek, da je jezik, ki ga opisujemo, last vseh. Ko se iz trgovin, televizijskih reklam in reklamnih panojev preseli v slovar, se čudežno razlastnini. Nekako smo menili, da od objektivnih opisovalcev besed pač ne morete zahtevati, naj vesoljnemu slovenstvu sporočajo, da je ta ali ona slovenska beseda v lasti Bayerische Motoren Werke ali podjetja Superga. »Ne tako hitro«, so rekli pravni zastopniki nove politične ureditve, »odločili ste se za varovanje zasebne lastnine«.
Foto: Bojan Velikonja
Jezikolumna: Fucking Hell®
Ko sem pred več kot tridesetimi leti začel delati kot knjižni urednik na eni od slovenskih založb, me je kmalu presenetilo nekaj, česar kot otrok socializma sprva intelektualno sploh nisem mogel dobro zapopasti. Na založbo smo razmeroma pogosto dobivali uradna sporočila odvetniških pisarn, tudi iz tujine, z zahtevo, da moramo v dvojezičnih slovarjih ob navedbi te ali one slovarske iztočnice dodati znak za registrirano blagovno znamko, sicer nas bodo tožili. Grožnje so bile videti kar strašljive, čeprav se potem ni zgodilo nič.
Priporočamo
Prijava
Še nimate računa? Ustvarite račun
×