Kar videla sem všečke, kako se lepijo nanj in na medij, ki jih je posredoval. Na Twitterju je še zapisal: »Proslava za #Prešernovdan je bila vrhunska. A namesto objokovanja usode naših največjih preminulih kulturnikov, se bi morala #Kultura zavedati, da svet deluje tudi po tržnih zakonitostih. Če tega ne bo kmalu spredvidela, ji niti državna podpora ne bo dovolj za preživetje.« Če minister ne bere, ne hodi na predstave in razstave, ne gleda filmov, je to pač njegova (ne)izbira. Se mu pa pozna. Kot večina sovražnikov umetnosti in kulture ne zna pravilno pisati, črkovati, slovenščino obvlada na pol. Očitno tudi sliši slabo. Vinko Möderndorfer je v slavnostnem govoru citiral Cankarjeve besede, da je umetnost delo, da umetnik kar naprej dela. Preslišal je tudi, da je Cankar živel od svojega dela in da bi danes imel podjetje Cankar, s. p., ter da od svojega dela ne bi mogel preživeti. Pred sto in še nekaj leti je lahko živel od pisanja, danes ne bi zmogel.
Zakaj je minister sploh prišel na proslavo? Da od blizu vidi te čudake, ki se grejo umetnost in kulturo? Mar bi ta večer in naslednji dan delal. Žalostno pri tem je, da ne ve, kako deluje resor kulture. Sedi na sejah vlade, je del vladne ekipe in ne ve, koliko sredstev da država, koliko mesta, koliko se jih nabere iz naslova evropskih razpisov in tako naprej in tako dalje. Pa bi lahko vedel iz primera Ksevt. Ksevt je nastal iz evropskih sredstev, na pobudo umetnikov, v času, ko je bila ministrica za kulturo Majda Širca. V njenem času smo imeli rekorden proračun za kulturo. Danes imamo približno 50 milijonov manj, da se razumemo, našega denarja. Zahvaljujoč tem brezdelnežem in čudakom je minister »kdor ne dela, naj ne je« spoznal njihove prijatelje, direktorje, generale iz Zvezdnega mesta. Ko smo delali razstavo Objektivi (prva kamera v vesolju, prvi posnetki… 2016), je šla delegacija iz Zvezdnega mesta na obisk tudi k ministru »kdor ne dela, naj ne je«. Da mu razložijo pomen Ksevta, mu stopijo v bran, pomagajo zaščititi in ohraniti ta čudež. Takrat se je z njimi, tako so nam povedali ruski prijatelji, dogovoril, da jih obišče v Zvezdnem mestu. Menda jih je. Če torej Dragan Živadinov nekoč davno ne bi navdušil ruskih generalov, astronavtov, vojakov, poslovnežev in preostalega vesoljskega kadra za svoje projekte in akcije, če se ti ne bi kar naprej vračali v Slovenijo zaradi Živadinova, ker ga pač spoštujejo in v njegove projekte vlagajo čas in denar, potem minister Zvezdnega mesta ne bi videl v živo.
Mimogrede: za nekaj več kot mesec dni intenzivnega dela na razstavi nisem bila plačana. Vedela sem, da ne bom, ker Ksevt takrat ni imel denarja. Raje sem delala zastonj, kot da ne bi nič delala in bi doma pestovala depro. Denar za hrano sem si izposojala. Še dobro, da je bil urnik intenziven in da je bilo malo časa za prehranjevanje. Ksevt pa se bo v zgodovino slovenske umetnosti in politike zapisal kot fenomen. Vlada premierja »ki ne jamra in išče rešitve« ga je rešila tako, da ga je uničila. Svetovni unikom Ksevt so »rešili« na unikaten način. Toliko o ministru in njegovem »spredvidenju«.
Državni vrh je bil na proslavi, nagrajene umetnike in umetnice so spoznali na sprejemu, potem na kosilu. Do trenutka, ko to pišem, ni nihče od njih javno pobaral ministra »kdor ne dela, naj ne je«, da se opraviči, ali podal izjave, da se z njim ne strinja. Tišina. Minister je le del politične elite, »njihov« človek. Zato ne preseneča, da se ne zmorejo spopasti s pogromom in gnevom polpismenih državljanov in državljank. ki se je izlil na državno priznane in nagrajene umetnike in umetnice. Spet so tiho. Napadajo jih seveda tisti, ki nič ne vedo o umetnosti in kulturi. Ne poznajo nagrajencev in nagrajenk, pojma nimajo, kaj delajo. Kot po navadi to počnejo v slabi slovenščini. Polpismeni se zgražajo nad devet let staro fotografijo iz performansa Simone Semenič. Ovita je v slovensko zastavo, ki je prerezana tako, da se vidi njen nosečniški trebuh. Strele, jeza, zgražanje, blatenje umetnice in čaščenje zastave so njihovo gorivo. Za zastavo gre, domoljubje, za prave družine in klene slovenske vrednote, kajneda? Hm, če jim je zastava sveta reč, državni simbol, nekaj najbolj pomembnega, državotvornega in domoljubnega, zakaj potem niso odkupili prve slovenske zastave, ki je bila v vesolju? Ta je zdaj na varnem, zunaj naših meja, izza ograj in bodečih žic. Kako lahko kleni domoljubi to sploh dovolijo?
V moji mladosti, če pariram ministru »kdor ne dela, naj ne je« – malo je mlajši od mojih staršev – je bila umetnost bolj cenjena. Vsak, ki je delal, celo umetniki, je imel svoj prostor pod rumenim soncem in modrim nebom. Tisti, ki jih umetnost ni zanimala ali so jo sovražili, so bili tiho. Slutili so, da se ne spodobi in da bi nemara z gnevom v javnosti povedali več o sebi kot o umetnosti. Ah, ti čudni stari normalni časi…
