Kratek povzetek potencialnih žarišč naslednje recesije v svetu omenja dejavnike, ki jih lahko razdelimo v dve večji skupini. V prvi skupini so posledice večletnega denarnega sproščanja glavnih centralnih bank, ki je povzročilo poplavo poceni denarja na finančnih trgih in iskanje višjih donosov na bolj tvegane naložbe. To so zdaj nizkokvalitetni vrednostni papirji visoko zadolženih podjetij, ki so se v obdobju od začetka prejšnje krize do danes povečali s 750 milijard dolarjev na 2,7 bilijona dolarjev in lahko sprožijo naslednjo finančno krizo, ko se bodo tržni špekulanti odločili sprožiti beg iz teh naložb. Tedaj se bo hitro zmanjšala likvidnost na trgu teh vrednostnih papirjev in začela kaskadna kriza izgub investitorjev, ki bodo ostali »zaklenjeni« v teh naložbah. Hipotekarno krizo bo nadomestila kriza korporacijskih dolgov. Indikatorji, ki opozarjajo na to možnost, so rastoči pribitki na takšne naložbe (credit spreads) glede na varne finančne naložbe v državne papirje in pa inverzna krivulja donosnosti, ko postanejo dolgoročne obrestne mere nižje od kratkoročnih.
Drugo skupino dejavnikov predstavljajo ekonomski indikatorji v ZDA, Kitajski in EU. Očitno je, da se kitajsko gospodarstvo ohlaja, kar ni samo posledica trgovinskih sporov z ZDA, ampak strukturna značilnost modela gospodarske rasti, ki poudarja rast investicij in izvoza v odnosu do trošenja prebivalstva in socialnih transferjev. V ZDA je, kljub ekspanzivni fiskalni politiki in hitri gospodarski rasti, inflacija še vedno pod ciljno vrednostjo centralne banke. To bo zmanjšalo prostor za zniževanje realnih obrestnih mer, ko se bo začela recesija, saj bo tedaj zatečena stopnja inflacije prenizka, nominalne obrestne mere pa se lahko učinkovito zniža le do ničelne stopnje. Za EU predstavljajo največje breme negotovost glede načina izvedbe brexita, val socialnih protestov (Francija), populistična gibanja (Italija) in ohlajanje vodilnih gospodarstev (Nemčija). Zato EMU ne more predstavljati vlečnega konja za stabilno rast svetovnega gospodarstva. Ker velika svetovna gospodarstva tudi vedno slabše koordinirajo medsebojne ekonomske politike, lahko to postane avtonomni vzrok za nastanek naslednje recesije.
Prepoznati prave potencialne vzroke recesije je torej nujen, a ne zadosten pogoj, da se zmanjša njen negativen učinek na blaginjo prebivalstva in gospodarsko rast. Treba je tudi uporabiti, glede na pravilno prepoznano naravo dejavnikov naslednje krize, ustrezne instrumente ekonomske politike, tako na ravni posamezne države oziroma EMU kot tudi na mednarodni ravni. Izhodišče za oblikovanje takšne politike je ocena, da bo svetovno gospodarstvo v naslednjem obdobju bolj verjetno soočeno z gospodarskim ohlajanjem kot pa pregrevanjem ter da se bosta zmanjšala in ne povečala pretok kapitala in rast kreditov. In končno, da je bolj verjetno zniževanje cen finančnih aktiv kot pa njihova pretirana rast. Posledično, kot pravi Summers, je večje tveganje politika fiskalnega stiskanja kot politika fiskalne ekspanzije. Na svetovni ravni je pomembno, da denarna in fiskalna politika zagotavljata ustrezno raven povpraševanja, saj geopolitična tveganja, staranje prebivalstva in rastoči protekcionizem spodbujajo povečanje privatnega varčevanja in omejevanje privatnih investicij.
Kaj so torej možnosti ekonomske politike v EMU in Sloveniji? Paradigma, ki jo zagovarja uradna Evropa, da je zaradi visokih javnih dolgov in znanih fiskalnih pravil treba nadaljevati fiskalno konsolidacijo v EMU, bo neškodljiva samo ob dveh predpostavkah. Prvič, da so fiskalni multiplikatorji, ki določajo odnos med stiskanjem fiskalnih izdatkov in gospodarsko rastjo, zelo nizki. To pomeni, da ustvarjanje fiskalnega presežka ne vpliva negativno na rast BDP. In drugič, da je stopnja gospodarske rasti višja od višine obrestnih mer na javni dolg, kar zmanjšuje obremenitev plačila obresti v BDP. Prva predpostavka ni verjetna, ko je gospodarski ciklus že dosegel vrh in se gospodarska rast postopoma zmanjšuje. Druga predpostavka pa drži le, če v takšnih razmerah denarna politika ne pritiska na rast obrestnih mer. Zato ni pričakovati, da bo sedanji koncept ekonomske politike v EMU lahko preprečil nastanek recesije in njene negativne posledice za blaginjo ljudi in gospodarsko rast.
To velja tako za EMU kot za Slovenijo. Pri nas je dodaten, a pomemben dejavnik tudi, da strukturne reforme na področju zdravstva in pokojninskega sistema v takih okoliščinah ne bodo zdržale socialnega pritiska brez spremljajoče solidne gospodarske rasti. Reforme, ki bi na kratki rok povečale produktivnost dela, ki je pogoj za stabilno gospodarsko rast, pa po mednarodnih izkušnjah ne delujejo vzdržno v času fiskalnega zategovanja pasu.
Očitno je, da v času, ko se gospodarstvo ohlaja, ni pametno iskati rešitev za zmanjšanje deleža javnega dolga v BDP tako, da se z restriktivno fiskalno politiko zmanjšuje gospodarska rast, ampak tako, da se z njo omogoča prostor za socialno vzdržne strukturne spremembe, ki povečujejo potencial gospodarske rasti.
