Uši so, uši bodo in pikapolonica jih gleda. Kar je preživelo povodenj in točo, ima v teh dneh izredno dobre šanse, da podleže pripeki, peronospori, ušem, plesni, voluharjem, bramorjem, škrlupu, plevelu in najbrž še čemu, kar ta hip niti ne nosi imena, niti znanstvenega niti popularnega, nosi samo nesrečo in to vseprisotno. Ti stojiš sredi svoje gorice kot polnovreden nesposobnež in skušaš ujeti pravi zavoj, ki bi te še pripeljal na kakšno bolj ali manj plodno polje. A počutiš se kot bebec in tudi deluješ kot bebec. Nič, kar napraviš, nima pričakovanega učinka. Težko je: to je skoraj nemogoče povedati drugače. Težko je kmetovati v času klimatskih sprememb. Treba bi bilo imeti doktorat ali magisterij ali pa vsaj malo zdrave pameti – tistega tam zgoraj, kakor radi rečejo moji sosedje. »Tisti tam zgoraj ni več pri pameti,« je včeraj rekel nekdo pred pošto. »Sploh pa. Odkar nam je poslal točo, se z njim itak ne pogovarjam več.«
Prekinitev diplomatskih stikov z vsemogočnim je v mojih dolinah še kar resen ukrep. A kako se boš pogovarjal, če je oni zgoraj gluh. Gluhe postajajo tudi roke in noge. Utrujene od nenehnega kljubovanja vsemu in vsakemu so vedno bolj neodzivne za dobronamerne nasvete in razumevajoča kimanja. Težko je: to je skoraj nemogoče povedati drugače. Težko je sprejemati državniški obisk ministrice in državnega sekretarja v času stoletne povodnji ali toče, ki je bila velika kot mladi krompir. Treba bi bilo imeti drugačne odnose, drugačno politiko in vsaj nekaj, kar bi spominjalo na strategijo – tistega tam zgoraj, pa ne na nebu, ampak na zemlji.
»Najprej je padala koruza, potem so začele češnje. Ko so padle še slive in jajca, ni od polja ostalo čisto nič več.« Tako je rekel moj prijatelj iz sosednje doline, ko je skušal opisati velikost ledu, ki je padel z neba in mu odnesel vso letino sibirskih borovnic, uničil njivo, zradiral vrt, pohabil sadovnjak in polegel vso travo za živino. V petih minutah je padlo dežja za tri mesece, potem je začel padati še led. Cesto je odneslo v dolžini enega kilometra. Dva dni so jo flikali z lopatami. Dvesto metrov naprej ni padlo nič, le malo dežja. Še dvesto metrov naprej je voda drla v hudournikih. Kakor da bi tisti zgoraj igral ruleto. Dvesto metrov sem, dvesto tja. Pol metra sem, pol metra tja. Ko rečejo: tenka je meja med tu in tam.
»Mi pa šele na začetku junija.«
»Kaj šele pride.«
»Saj pride, tudi za nas pride, zdaj smo imeli srečo, ampak ne bo za dolgo.«
Tako sedimo za omizji, postajamo pred pošto, klepetamo ob naključnih srečanjih.
»Vse je šlo gor. Kan, urea in nafta.«
»Kaj šele pride.«
»Jurja daš ven, prej ko pes prdne.«
»Čista resnica. Vse gre v ...«
Saj razumete.
Odkar se je cena dušikovih gnojil poštirikratila … Pardon. Je to sploh uradna beseda? Glede na trenutna razmerja na trgu bi jo bilo treba nujno dodati v slovar. Gre za diametralno nasprotje od razčetverila, v mojih dolinah pa se v teh dneh najpogosteje uporablja v povezavi z nafto, ureo in kanom. Gorivom in umetnimi gnojili, skratka, včasih pa je zraven še kakšno škropivo proti golaznim vseh sort. Odkar, skratka, se je cena vseh teh »dobrin« pomnožila s štiri, je nekaj ljudi v mojih krajih že pomislilo na dobri stari štrik, ki odreši vseh muk. Drugi so pomislili na lovske puške, s katerimi so včasih ob koncu življenja streljali pse, zdaj ko je to prepovedano, pa bi lahko streljali tudi v zrak, v nebo, če razumete, kaj mislim.
Med vešali in municijo od časa do časa kdo pomisli tudi na drugo možnost. Recimo: pa pač ne bomo špricali s kupljenimi strupi. Ne bomo gnojili z umetnimi gnojili. Ne bomo vozili štirih, ampak samo en traktor, zgolj ob nujnih primerih.
In se dogaja hecna reč. Ljudje, ki so nas še včeraj dajali v nič, ker smo kmetovali ekološko, zdaj prihajajo po nasvete. Kaj pa ti špricaš, ko je uš? Kaj pa, ko je peronospora? Kaj pa naj damo živini namesto krmila, da bo boljše rasla?
In ti, ki nimaš pojma, ki stojiš sredi svoje gorice kot polnovredna nesposobnica in skušaš ujeti pravi zavoj, ki bi te še pripeljal na kakšno bolj ali manj plodno polje, se počutiš kot bebka. Toliko pa si že pri pameti, da v teh razmerah ne boš delila nasvetov.
»Pojma nimam,« rečeš.
»Ja, težko je,« prikimaš.
In se spomniš, kako si na začetku svoje kmetijske kariere debelo gledala državnega nadzornika, ki je prišel kontrolirati gerke, ko je ob omembi vinograda zahteval izkaznico za uporabo fitofarmacevtskih sredstev. Češ, kdor ima grozdje, zanesljivo šprica fitofarmacijo. Kdor šprica fitofarmacijo, potrebuje tečaj in izkaznico. In si ga vprašala, ti, ki še zmeraj nimaš pojma in ničesar ne veš: »A obstaja tečaj za ekološka škropiva in pripravke, na katerem bi lahko dobila prav takšno izkaznico?« Za vprašanje si pokasirala nesimpatičen prezir in malo kasneje še eno kazensko točko.
Sedem let kasneje se zalotiš, kako o ekološkem špricanju in gnojilih, ki si jih lahko pridelaš sam, zastonj in brez izigravanj svetovnih trgov, predavaš popolnim neznancem, ki pridejo mimo tvoje kmetije.
»Nimam nasveta«, rečeš. »Ampak mogoče lahko poskusite tole.«
Počutiš se kot bebka in malo ti je tudi slabo.
Ampak, no. Če so že tam zgoraj gluhi, se lahko ljudje še vedno pogovarjamo med sabo.
