Vrh v Sofiji je potencialno sicer res zelo pomemben za prihodnost nas, ki smo še zunaj »Evrope«, se pravi Evropske unije. A ko boste brali tole besedilo, bo vrh šele zares potekal, zato bi bilo neodgovorno pisati resen tekst o nečem, kar naj bi se šele zgodilo, pri čemer pa lahko samo ugibamo, kakšen domet bo zadeva imela. Poleg tega imam občutek, da tam tokrat ne bo šlo vse gladko (a če bo na prvi pogled vendarle šlo gladko, bo to posledica zelo spretne režije, ne pa resničnega stanja stvari), a o tem najbrž v naslednji kolumni. Tema, ki se je tokrat lotevam, pa ima po mojem mnenju vsaj toliko splošni pomen, da neizogibno zadeva tudi nas v tej regiji. Oziroma, ko že pišem o njej, pišem tudi o nas.
Torej, k razmišljanju bi vas rad spodbudil s pisanjem o Evrosongu oziroma Eurovision Song Contestu, kot se prireditev uradno imenuje. Letos je tam zmagala, kot verjetno že veste, predstavnica Izraela. Povsem namerno sem zapisal predstavnica Izraela in ne Izrael, kot mi je odgovorila večina tistih, ki sem jih na hitro anketiral, da bi preizkusil svojo osnovno idejo za pisanje. Zakaj toliko ljudi misli, da je zmagala država, iz katere je pevec, pevka oziroma skupina, ne pa on, ona oziroma oni? Očitno zato, ker je tudi to po svoji naravi zabavno tekmovanje postalo, če že ne politično, potem povsem gotovo spolitizirano, naj se tega gledalci, ki ga spremljajo in ki glasujejo, zavedajo ali ne.
Namreč, ne samo zato, ker se maha z državnimi zastavami v dvoranah, kjer Evrosong poteka, ampak zaradi nečesa, kar je mnogo globlje v osnovi tega pojava – premetene ocene političnih in drugih družbenih elit, da se takšno priložnost, kakršna je prireditev, ki jo spremlja na desetine, če ne na stotine milijonov ljudi, ne sme zamuditi in da se jo mora poskušati izkoristiti za marketing lastne države. In ne samo v tem primeru – pomislite samo na številna druga tekmovanja, posebej športna – uspeh posameznika, posameznice ali skupine ljudi iz katere koli države postaja uspeh te države, ne pa konkretnih zmagovalcev. Tekmovalci v petju, teku, skakanju, metanju, plesu itd. postajajo samo orodja uspeha države, iz katere so. Spomnite se samo preštevanja medalj, ki jih je osvojila določena država na katerih koli olimpijskih igrah. Ali si jih je res priborila ona ali celo »tekmovalci iz te države«, ne pa konkretni ljudje, ki svojo energijo in čas leta vlagajo v to, da se pripravljajo na dosego zmage ali kakšnega drugega uspeha na kakšnem mednarodnem tekmovanju? In za katere večina uradnih predstavnikov neke države niti ne ve, razen če dosežejo kakšen uspeh, ali pa javnost upa, da ga bodo.
In to ni naključje. Kot ironično pravijo Američani: nič ni uspešno tako kot uspeh sam. Saj ne samo da vsi uživajo v uspehu, uspeh postaja tudi svojevrsten simbol vrednosti naroda, iz katerega uspešni tekmovalec, tekmovalka ali tekmovalci prihajajo. A tega se ne sme spregledati, saj je zlata vredno tako v tihem kot v glasnem tekmovanju na mednarodnem področju. Tako tudi ni čudno, da na slovenski spletni strani evrovizija.com piše: Sloveniji je uspelo, Lea Sirk se je uvrstila v veliki finale! Ali: Zmagoslavje za Izrael!
A v primeru Evrosonga se to izraža tudi na neki drug, zelo specifičen način. Gre za to, da v tekmovanju sodelujejo nekateri pevci ali pevke iz držav, ki so članice ne Evrovizije, kot se običajno reče, ampak European Broadcasting Uniona (EBU). Teh je 73 iz 56 držav. Med njimi je tudi Israel Public Broadcasting Corporation (kot edina članica, pri kateri gre za »začasno članstvo«), pa tudi televizije Libanona, Jordanije, Egipta, Alžirije, Tunizije in Maroka. In medtem ko televizije iz teh arabskih držav ne sodelujejo na Evroviziji (vseeno, iz katerih razlogov), je Izrael modro spoznal, da mu tako sodelovanje ne samo ne more škoditi (ali kot pravi naš znani igralec Milan Gutović: čim ne škodi, pomeni, da koristi), ampak je lahko še kako koristno, posebno če doseže uspeh z visoko uvrstitvijo v finalu. Celo samo sodelovanje je še kako pomemben marketing za vsako državo. Tako ni presenetljivo, da so države, ki sodelujejo, pripravljene vložiti veliko denarja v zmago in organiziranje naslednjega tekmovanja pri njih. A ta stanejo veliko, kolikor vem, astronomsko veliko. A ni denarja, ki ga državne elite ne bi dale za dobro reklamo, in kje boš dobil boljšo reklamo od te, ki jo spremlja toliko gledalcev.
Naj zaključim z vprašanjem: ali danes obstaja kar koli, česar si države niso pripravljene prisvojiti, če jim to poveča rating na mednarodnem področju? Pa čeprav to – ne samo na prvi pogled, ampak po zdravorazumski presoji – ne spada na politično področje? Bojim pa se, da bo še veliko huje, čeprav večina ljudi o tem ne razmišlja. Najbrž zato, ker imajo dovolj kruha in jim je veliko do iger.
