Prav na to sem pomislil, ko mi je znanec, upokojeni diplomat, pred nekaj dnevi rekel, da do srečanja med hrvaško predsednico in srbskim predsednikom ni prišlo kar tako, ampak zaradi želje hrvaških političnih voditeljev, da bi se izognili temu, da bi se ujeli v klešče ob istočasnem konfliktu s Slovenijo in Srbijo. Po njegovem mnenju bi v primeru istočasnega merjenja moči, »vlečenja vrvi« z obema sosedoma, Hrvaška gotovo spodbudila slovenske in srbske voditelje, da bi uporabili znani rek: sovražnik mojega sovražnika je moj prijatelj. Potem pa bi bila Hrvaška res v velikih težavah.
Moj prvi odziv je bil, ta pa res pretirava! Toda kot da bi se zastrupil z diplomatskim dvomom v naključje, sem zatem pomislil, kaj pa če ima vendarle prav? V tem stališču je namreč neka logika, vsaj kar se tiče interesov hrvaških državnih voditeljev, da ne pridejo istočasno navzkriž z zahodno in vzhodno sosedo, in to v času, ko tudi z drugimi sosedi niso v ravno najboljših odnosih. Niti ZDA po lastnih razlagah nimajo dovolj kapacitet, da bi istočasno vodile več kot dve vojni. Dobro, sprejmem, da gre v njihovi doktrini res za vojne, ne pa za konflikte, kakršne so hrvaško-slovenske in hrvaško-srbske zdrahe. A zunanjepolitična logika nalaga, da se ne sme dovoliti, da bi država prišla v situacijo, ko bi bila istočasno v konfliktu s skoraj vsemi sosedi, oziroma, da bi bila v položaju t.i. obkoljene države. Takšna nevarnost pa v resnici grozi Hrvaški, in ne bi bilo čudno, če bi hrvaški vodilni politiki, če tako gledajo na svoje odnose z okolico, to poskušali preprečiti.
Vendar je treba upoštevati, da se s povabilom Vučiću, naj pride na obisk, niso strinjale ravno vse najvplivnejše osebnosti v Zagrebu in da so, kot je priznala Kolinda Grabar Kitarović, obstajali tudi poskusi, da se obisk prepreči. Ni bilo težko opaziti, da ne vsebine ne vzdušje med pogovori z vsemi hrvaškimi vodilnimi osebnostmi niso bili preveč prijateljski, pa tudi ne prisrčni, o čemer so pričali tudi neposredni udeleženci s svojimi izjavami po srečanju.
Na srbski strani pa ton komentarjev v posebnih oddajah televizijskih mrež, ki so naklonjene Vučiću, med samim obiskom niti malo ni bil prijeten. Res je, takoj ko je Vučić pozitivno ocenil obisk, se je to spremenilo, a ostal je vtis, da tisti »analitiki«, ki spremljajo tudi najmanjše signale, ki jih pošilja srbski voditelj, in celo tisti, ki predstavljajo deklarirane zagovornike njegove politike, niso niti vedeli niti pričakovali, da je v Zagreb odšel, da bi užival v gostoljubju hrvaške predsednice in drugih pomembnih sogovornikov.
Vse to mi vendarle govori, da Vučić ni pričakoval, da bi med obiskom moral sodelovati pri oblikovanju nekakšnega hrvaško-srbskega zavezništva, še zlasti pa ne pri oblikovanju nekakšne protislovenske zveze. Ne zato, ker bi šlo – po nekoč pogosto omenjenih besedah Vasilija Tupurkovskega – za »nenačelno koalicijo«, ampak zato, ker so odnosi Srbije s Hrvaško veliko slabši kot s Slovenijo. Vučić pa ni neumen, da tega ne bi videl, niti ne premalo zainteresiran, da ne bi vedel, da se bosta že čez nekaj dni sestali vladi Slovenije in Srbije in da bodo ob tej priložnosti odnosi med državama ocenjeni zelo pozitivno.
Vse to je v Srbiji postalo manj pomembno po izjavi slovenskega predsednika Boruta Pahorja, da si bo pri državah članicah EU, ki niso priznale neodvisnosti Kosova, prizadeval, da to zdaj storijo. Ta »strela z jasnega« je presenetila vse v Beogradu, tudi takšne, kot sem jaz, ki mislijo, da poznajo slovensko politiko, saj nihče ni pričakoval, da bo neposredno po ljubljanski »ljubezenski romanci« med premierjema Cerarjem in Brnabićevo sledila izjava, ki velik del srbske politične elite in javnega mnenja obrača proti Sloveniji. Težko je, če je sploh mogoče, tu razumeti, v čem je glede tega vprašanja interes Slovenije nasproti Kosovu večji od interesa, da ima s Srbijo čim boljše odnose.
Takšne izjave, posebej v trenutku, ko tu prevladuje resen dvom v namene zahodnih držav oziroma prepričanje, da se na Srbijo izvaja odločilni pritisk, naj sprejme neodvisnost Kosova, čemur pa velika večina v Srbiji nasprotuje, so najboljši način, da se tako politike kot navadne državljane potiska v roke tistim, ki niso po volji ne zahodu v celoti ne posameznim državam, kot je Slovenija. V tem pogledu je Pahor »zabil avtogol«. Hrvaška politična elita je bila glede tega vprašanja veliko bolj modra. Razumela je, da bi že z omembo tega vprašanja, kaj šele na način, kot je to storil slovenski predsednik, v Srbiji lahko le veliko izgubila, a malo ali skoraj nič pridobila v lastnem javnem mnenju in v mednarodni politiki, pa tudi v odnosih s Kosovom.
Doumeli so, da slavna izjava Theodorja Roosevelta »govori nežno, a pri sebi imej veliko gorjačo« velja samo za tiste, ki z veliko gorjačo tudi v resnici razpolagajo. Pa ne, da v Sloveniji mislijo drugače? Če je tako, bi bil to edini način, da se nezaupanje mojega znanca z začetka te kolumne po nekem čudežu tudi potrdi, njegova predvidevanja pa uresničijo.
