Te dni je v Ljubljani na sporedu film Françoisa Ozona Božja milost (dobitnik velike nagrade žirije na letošnjem berlinskem festivalu), ki ta »pascalovski teorem« postavlja pod vprašaj. Film se najavlja kot fikcija, temelječa na resničnem dogodku, namreč na obtožbi, ki jo je leta 2015 v Lyonu 85 moških srednjih let sprožilo proti duhovniku Bernardu Preynatu, da jih je kot mladoletne spolno zlorabljal. V filmu so protagonisti trije pobudniki te obtožbe, Guérin, Debord in Tomassin, ki pa so sprožili sodni postopek šele potem, ko s svojo obtožbo niso nič dosegli pri instancah cerkvene institucije. Zlasti globoko katoliški in zgledno konservativni bančnik Guérin bi želel, da se zadeva reši znotraj cerkve. In prvi poskus znotrajcerkvenega reševanja zadeve poteka takole. Škofijska tajnica ali piarovka, stroga gospa Régine Maire, uredi, da se Guérin sreča z abbéjem Preynatom; Guérin mu pove, česa ga obtožuje, Preynat pa prizna, da je ne le njega, ampak tudi druge dečke spolno zlorabljal. Ali zdaj to obžaluje, se morda opravičuje? Ne, ampak začne moliti zdravamarijo in pritegne k molitvi še Guérina. A če to molitev vzamemo kot primer »pascalovskega teorema«, potem ta deluje tudi takole: z molitvijo sem navajen, da mi je vse odpuščeno, saj z njo vendar izpričujem svojo vero. Potem pa lahko naprej grešim – abbé Preynat je namreč spolno zlorabil najmanj 80 dečkov. A brž ko je priznal eno perverzijo, pedofilijo, je že storil drugo: če se je z molitvijo odkupoval za svoj greh, je s tem, da je k njej pritegnil Guérina, še njega naredil za grešnega ali vsaj krivega obtoževanja cerkvenega očeta, krivega za to, da se mora abbé kesati za svoj greh. To je res posebne vrste perverzija, ki pa ni toliko lastna abbéju Preynatu, kot je imanentna katoliški cerkvi sami. Kaj pa reče kardinal Balabin na tiskovni konferenci v zvezi z napovedanim sodnim procesom proti Preynatu? »Ampak hvala bogu, grace à Dieu, so ti primeri že kazensko zastareli.« »Vi se zahvaljujete bogu,« vzklikne nekdo v dvorani, »da Preynat ne bo kaznovan za spolno zlorabljanje otrok?« »No, seveda nisem mislil tako.« A če je bil to lapsus, je kardinal mislil natanko tako (njegov Grace à Dieu je tudi izvirni naslov filma).
V filmu je še en primer pascalovske »navade«, še en primer molitve. Preynat je svojo »neozdravljivo« pedofilijo najraje izživljal nad mladimi skavti v poletnem taboru. In Guerin se spominja, kako so v kratkih hlačah stali v vrsti pred Preynatom, ki si jih je ogledoval, stopil k nekemu dečku in ga s pozivom, da gresta molit, odpeljal v gozd. Vsi so vedeli, kaj pomeni ta molitev: pretvezo za spolno zlorabo. Janzenistu Pascalu se gotovo še sanjalo ni o možnosti takšne zlorabe njegovega »teorema«.
Preynatov odvetnik je poskušal preprečiti prikazovanje Božje milosti, češ da bi film lahko vplival na sodni proces proti njegovemu klientu, medtem ko francoska katoliška cerkev ni prav nič protestirala, marveč je svojega duhovnika obsodila za krivega spolne zlorabe mladoletnikov in mu odvzela duhovniški status.
Sicer pa Božja milost v Franciji ni izzvala večjega vznemirjenja, vsekakor niti približno ne tolikšnega, kot ga je zanetil poljski film na isto temo, dokumentarec bratov Sekielski Ne povej nikomur, v katerem pa ne gre le za enega duhovnika, ki je spolno zlorabljal mladoletne, marveč za celo vrsto duhovniških pedofilov, med zlorabljenimi pa so tako moški kot ženske. Ne povej nikomur je na youtubu nabral 20 milijonov gledalcev in je letos postal najbolj gledan film na Poljskem. Premier Mateusz Morawiecki je napovedal nov, strožji zakon, ki bo spolno zlorabo otrok kaznoval s 30-letnim zaporom, in tudi vodja vladajoče stranke Zakon in pravičnost Jaroslaw Kaczynski je menil, da je duhovniška pedofilija vredna vsega obsojanja, ne sme pa pomeniti povoda za napad na poljsko katoliško cerkev. Ta pa sploh ni protestirala proti filmu, marveč je celo objavila poročilo, ki navaja, da je v letih od 1990 do 2018 okoli 400 duhovnikov spolno zlorabilo okoli 624 mladoletnih. Jezuit Adama Zak je dodal, da je to samo vrh ledene gore. Edino v časopisu Polonia Christiana so se pojavila stališča, ki se zdijo precej sorodna tistim, ki jih širi slovenska katoliška cerkev, le da niso toliko perverzna, kot so paranoična: v obtožbah zoper duhovniško pedofilijo namreč vidijo levičarsko zaroto.
