‘A sem dobil Krambergerjevo? Dober dan. Sem vam hotel osebno povedati, da ne bom pisaril po časopisih. Veste, strašansko sem razočaran. Takšna mlada intelektualka, pa govoriste takšne bedastoče. Kam pa ste hodili v gimnazijo? A v Maribor?! Kaj pa so vas tam učili?! Slovenski šolski sistem je katastrofa. Za Ljubljano bi še rekel, za Ljubljano, ampak tudi Maribor? Da vi, štajerska pisateljica, ne veste, da na Opčinah govorimo slovensko! Se vam opravičujem, ampak mislim, da bom to vseeno napisal za časopis. To je treba povedati. Da mladini nihče ničesar prav ne razloži. To jaz že vseskozi govorim. Kje pa ste? A v Trstu? No. Potem pa se boste usedla na tramvaj in prišla na Prošek, da se pomeniva.«
In sem se usedla in šla na Prosek, krasno kraško vas nad Trstom, kjer me je v svoji najljubši gostilni čakal Boris Pahor, razjarjen. V Primorskem dnevniku je prebral besedilo, ki ga je ob izidu moje prve knjige spisal Mitja Tretjak, v njem pa citat, v katerem sem pripovedovala o svojem prvem »bližnjem srečanju« z zamejci v Italiji. Potovala sem z vlakom od Maribora do Milana, a ker so italijanske železnice štrajkale, sem morala izstopiti na prvi postaji za mejo, na Opčinah. Takrat nisem znala niti stavka po italijansko in strahoma sem zavila v prvo slaščičarno, da si zbistrim misli. Ko sem v polomljenih besedah, ki so želele posnemati jezik zahodnih sosedov, v resnici pa so bile malo preurejena angleščina, naročala kavo, je k meni ob pultu pristopil prijazen možak z brado. V krasni slovenščini je rekel: »Gospodična, od kod pa ste? Kar po domače, vas zastopimo.«
Bilo mi je nerodno kot malokdaj prej. Seveda sem vedela, da čez mejo živijo ljudje, s katerimi me druži isti materni jezik, a do tistega trenutka tega še nikoli nisem preizkusila v praksi. Kako pa veš, v neki tuji državi, kateri človek se je rodil kateri materi, ali kako se reče? Počutila sem se bedasto, da je prestop državne meje v moji glavi takoj naredil tudi mejo v jeziku, čeprav sem že v osnovni šoli v Jurovskem Dolu in vsekakor tudi v mariborski gimnaziji večkrat slišala o zamejstvu in zamejskih skupnostih, predvsem pa se mi je zmeraj zdelo, da se je možno med ljudmi zmeraj nekako dogovoriti, pa četudi z rokami in koleni.
»Šolski sistem nas obravnava kot Indijance v rezervatu in politika prav tako,« se je potem pridušal Boris Pahor. »Vi sploh ne veste, da smo mi živi ljudje. Ljubljana o nas razpravlja, kot da smo črka na papirju.«
Nisem mu znala odgovoriti. Padla sem v veliko črno luknjo preizpraševanja, iz katere pravzaprav še zmeraj nisem dobro izplezala. Zamejstvo se mi je pred očmi razprostrlo kot velika odprta rana, ki se je na vsakem svojem koncu celila z drugačno hitrostjo, drugačnimi brazgotinami in globokimi krastami, ki so srbele na mnogih krajih in ki so jih ljudje vseh možnih pozicij in vseh zamisljivih funkcij hote ali nehote praskali s svojimi kremplji, zgolj tam in točno tako, kakor jim je ustrezalo v danem trenutku, kolikor je bilo v neki situaciji treba nove krvi, kolikor je bilo treba gazic, flajštrov in prevez, da se je še splačalo nadaljevati s poslom.
Boris Pahor je razlagal strastno in brezprizivno. O fašistih in knjigah. O jeziku in književnosti. O šolskem sistemu in politiki, ki zamejce iz omare potegne kakor zastavo, s katero je treba zavihrati na kičasti ceremoniji, da jo potem že naslednji hip strpaš nazaj v predal in nanjo v vsakodnevnem življenju kar najhitreje pozabiš.
Najino prvo srečanje je trajalo dve uri in pol, in ko sem ga na koncu z avtom odložila pred njegovimi hišnimi vrati, je rekel, hvala za knjigo, bom takoj prebral, čeprav nimam časa, veste.
Pomislila sem, s kakšno sijajno odločnostjo zna blefirati. Tri mesece kasneje sem se morala pokesati. Kakor je izbrskal telefonsko številko, je dobil tudi poštni naslov. Mojo prvo knjigo je prebral in jo komentiral. Na razglednici. Na vsako voščilnico za rojstni dan, ki sem mu jo odtlej poslala, je odgovoril z dopisnico. Iz Proseka, iz Radencev, od doma, iz toplic, s predavanja v Milanu. »Ostanite zdravi in glasno naprej.«
Zadnjič sva se srečala v Berlinu, ko je v spremstvu Renate Zamida in tolmačke Amalije Maček predstavljal nemške prevode svojih del. Tako je padel
v zgodbo, da je govoril malo po slovensko in malo po italijansko; še sreča, da sijajna Amalija Maček obvlada oboje in je vse skupaj tolmačila v nemščino,
ne da bi trenila z očesom. Kadar je Boris Pahor gostoval v krajih, kjer je doživel nacistično ali fašistično nasilje, je v ihti zmeraj presedlal na italijanščino: da bi krvnikom govoril v njihovi materinščini.
Vest o njegovi smrti ni prišla s pismom, ampak z internetom, na rojstni dan moje ome. Ko končam to kolumno, bom odhitela k njej. Zelo drugačna je od Borisa Pahorja in vendar ima nekaj povsem istih kapric. Recimo to, da se v življenju nikoli ne smemo nehati oglašati. Pa četudi to pomeni, da bomo padli v prepir. Eno vem: z Borisom Pahorjem se je dalo zelo kvalitetno skregati. Ni si rad pustil kljubovati, a bil je prekleto razočaran, če si mu dal prav brez vsakega ugovora. Na razglednicah, dopisnicah, knjigah, pismih bralcev, ob soku na Proseku. Glasno naprej. V kateremkoli jeziku pač že.
