Graška lekcija iz komunizma

V krizi sredi osemdesetih let za časa Milke Planinc (za nepoučene: bila je predsednica zvezne vlade) so se nam pridružile množice iz vse Jugoslavije, tako da je bila čakalna doba v Šentilju tudi po šest ur. Večina je hodila po kavo in pralne praške, ki jih v Jugoslaviji ni bilo. Čeprav načelno v Jugoslaviji takrat ni bilo kave, so jo iznajdljivi državljani takratne Jugoslavije vsi pili. Veliko nakupovalcev je svoje nakupe končalo že takoj čez mejo pri debeli Berti, še več v Lipnici. Tisti z večjimi nakupovalnimi nameni so se odpeljali v Gradec, ki je predstavljal (vsaj zame) urejeno in bogato mesto. S politično ureditvijo in organiziranostjo Gradca se kot najstnik seveda nisem ukvarjal, bil pa sem kot zaveden mladinec skeptičen do vsake kapitalistične ureditve, kar seveda ni šlo skupaj s pomanjkanjem kave pri nas kot uspešne države samoupravljanja. Danes vidim, da moja mladostna skepsa do kapitalizma le ni bila tako napačna. O sodelovanju med obema mestoma sem vedel zelo malo oziroma nič.