Nismo se poznali od nekdaj, pravzaprav smo se videli prvič. Našli smo se po naključju, ki se mu reče prijateljska vez (zdravo, Mitar!), sploh pa je ekipa Urbanih brazd edina od vseh programskih ekip EPK 2012 že novembra 2010 pripravila javno srečanje za vse zainteresirane, ki so želeli sooblikovati delček programa. Vrata so bila odprta.
Marta, Anton, Matej in Tomaž so prišli v Jurovski Dol, da bi skupaj osnovali zadrugo za razvoj trajnostne lokalne preskrbe, ki bi Maribor tesneje povezala s podeželskim zaledjem in mu po najkrajši možni poti zagotovila kakovostno in zdravo hrano. Obenem bi zadruga med seboj povezala male kmete, spodbudila ekološko kmetovanje in pridelovalcem olajšala pot do stalnih, korektnih in ekonomsko vzdržnih odjemalcev.
Zadrugo z imenom Dobrina smo uradno ustanovili jeseni 2011 in še zmeraj deluje. Povezuje več kot šestdeset majhnih kmetij, večinoma ekoloških, v Mariboru ima svojo trgovino, vzpostavljen sistem tedenskih zelenjavnih zabojčkov in redno dostavo lokalnih izdelkov v številne obrate javne prehrane. Hkrati z Dobrino so se v okviru Urbanih brazd rodile in zagnale brezštevilne pobude in dejavnosti, brez katerih danes Maribor ne bi bil, kar je, med drugimi Kooperativa Peron – Salon uporabnih umetnosti, Varuhi semen, Skupnostni urbani eko vrt, Etnomobil, Digitalno nomadstvo, Mariborska kolesarska mreža in mnogi drugi, ki so se povezali v Center alternativne in avtonomne produkcije, krajše CAAP.
E! Pa smo tam, kjer ni muh. Urbane brazde so v začetku leta 2011 vodenje centra CAAP zaupale Karolini Babič. Karolino, doktorico filozofije, sem spoznala v marcu 2011 na jutranjem delovnem sestanku, kjer je s preciznostjo in jasnostjo, ki jo premorejo redki, govorila o svojih sprehodih skozi mesto s ciljem, da najde zgradbo, v kateri bi lahko skupaj delovale vse pobude CAAP. In našla jo je! Opuščeni zanemarjeni kompleks v Gorkega ulici, domačinom znan kot nekdanja trgovina Koloniale, ki je bil v lasti občine. Akcija se je sprožila, pogovori stekli. Več mesecev (!) je Karolina z ekipo pripravljala projektno dokumentacijo in do potankosti pripravila prijavo na infrastrukturni razpis EU, nato pa jo je tik pred zdajci ustavila do danes nepojasnjena odločitev mariborskega županstva – takrat v rokah Franca Kanglerja – da odstopi od načrta. Dolgi meseci garaškega dela: v nič.
(Gotof je!, prvič.)
To je bil čas, ko je Maribor že tlel pred vstajniškim izbruhom in samo vprašanje tednov je bilo, kdaj bo lonec počil. Karolina je v mestni klimi, ki je bila daleč od prijateljske, za svoj in naš CAAP izbrskala varianto, ki ni bila idealna, a je bila izvedljiva: najdeni prazni prostori niso bili v javni, pač pa zasebni lasti, a v času popolnega brezvladja tako v mestu kot v državi to niti ni bilo tako slabo. Ekipa Urbanih brazd je sklenila najemno pogodbo, pljunila v roke, obnovila in opremila prostore in novembra 2012 je vrata odprl CAAP na Valvasorjevi 42. Globalni splet tisti večer še zmeraj zaznamuje s kopico poštirkanih fotografij, na katerih ne manjka petelinjenja in nasmihanja ter pomembnežev v gvantih in najrazličnejših direktorjev s kozarci.
Lepo je bilo, a ni trajalo. Javna finančna spodbuda je poniknila. Tržna najemnina se je dvignila. In CAAP na Valvasorjevi je vrata zaprl. (Gotof je!, drugič.) A Maribor je dobil novega župana in pravljica se je lahko pripovedovala naprej. Spet je šla Karolina na sprehod po mestu. In odkrila… Odkrila nekaj, čemur danes pravimo Tkalka. Predstavljajte si: zapuščena zanikrna bajta v Tkalskem prehodu, ki je ne povohajo niti psi.
Leto in pol je ogromna skupina mladih, starih, suhih in debelih čistila, zabijala, pleskala in spravljala v red zmahano bajto, ki je bila nekoč galenski laboratorij, postavljala omare, prevažala police, vzpostavljala pravilnike, finančne konstrukcije, hišni red. Ure, tedni, meseci volunterskega dela, sto, tisoč, deset tisoč evrov lastnih sredstev, udarnost, zagnanost in up ter vselej – mučna pogajanja z županstvom. Tkalka je postala inkubator socialne ekonomije, globalni primer dobre prakse, več kot 120 ljudi s svojim lastnim, ustvarjalnim delovnim mestom. V Tkalki je domovanje dobila tudi trgovina zadruge Dobrina.
Po sedmih letih, ki bi morala spominjati na pravljico, Karolina s preciznostjo in jasnostjo, ki jo premorejo redki, govori, kako jih mariborska občina znova meče na cesto. Tkalka, svetovni primer dobre prakse, umira, ker občina uporabnikom ne podaljšuje najemnih pogodb. Za zgradbo, ki so jo z lastnimi rokami in lastnimi sredstvi obnovili meščani, se zanima fantomski investitor od bogvekod.
Ljudje! Karolina je mogoče odločna, a vsaka neumnost ima svoj plafon! Ta ženska, doktorica filozofije, je v sedmih letih že trikrat iskala in našla propadli objekt mariborske zgodovine in ga napolnila z vsebino. Ne, ne morete je znova vreči na cesto. Gotof je!, tretjič, ne sme obveljati za CAAP, ampak za občinski inventar z imeni in priimki. Gotof je! Gotof je! Gotof je! Res. Zadosti je.
