V središču škandala se je znašel intendant Matthias Hartmann, ki so mu za režije v matični hiši izplačevali astronomske honorarje, to pa kar v gotovini in brez davčnih odtegljajev, v službo pa se je kljub kratki razdalji med stanovanjem in gledališčem vozil z razkošnim porschejem, medtem ko so člani upravnega odbora in drugih internih nadzornih organov pretežno mižali na obe očesi.
Toda afera se je kljub silovitemu odzivu medijev razvila v povsem nenavadno smer: v središče pozornosti je namreč naplavila za javnost dotlej anonimno gospo, Silvia Stantejsky po imenu, ki je bila v Burgtheatru na različnih delovnih mestih zaposlena več kot trideset let, nazadnje kot finančna direktorica. Bila je nekakšen dobri duh gledališča, menda vedno optimistična in dobre volje, znala je pomagati in rešiti vsak problem, naj so igralci potrebovali najboljšega zdravnika, kredit za nov avto ali posojilo, ker jim je pač zmanjkalo denarja. Pogodbenim sodelavcem je predlagala, naj svojih honorarjev ne prejemajo na bančne račune, temveč naj ga izročijo njej, kjer bo najbolj na varnem. Iz tega gotovinskega fonda je potem izplačevala po željah in potrebah. Seveda se je včasih zgodilo, da so honorarni sodelavci prišli po svoj denar. Če ni bilo dovolj gotovine v njenem »specialnem« fondu, je bilo treba seči v »kaso« Burgtheatra… Te dni sem v reviji Theater heute zasledil kratko novico, da je sodišče 27. januarja 2020 gospo Stantejsky spoznalo za krivo in jo obsodilo na dve leti pogojne zaporne kazni z običajno preizkusno dobo, gledališču pa bo morala povrniti nekaj več kot tristo tisočakov. S Hartmannom, ki ga je pristojni minister leta 2014 seveda odslovil, zaradi česar je padli intendant tožil Burgtheater za visoko odškodnino, se je gledališče že leta 2018 pogodilo za sporazumen razhod in (finančno) poravnavo.
Ha! So torej po vseh teh letih na oltarju pravice le zaklali grešnega kozla in ga spekli na ražnju, da bi nasitili javnost, lačno škandalov? Težko reči. Gospa Stantejsky namreč bolj kot na kozla spominja na žrtveno jagnje, saj nenehno ponavlja, da je delala samo v dobro gledališča, ki mu je posvetila vse svoje življenje in vedno delala tako, da bi se vsi zaposleni in gostujoči umetniki tam dobro počutili, da bi bil Burgtheater njihov resnični dom, ona pa dobra mati, ki zna zadovoljiti vsako željo in kaprico. Torej naj ne bi šlo za kriminal, temveč nič manj kot za izvajanje poslanstva in celo za implementacijo nekakšne utopije. Nemara je tako razmišljalo tudi sodišče in ji prisodilo le simbolično kazen. Ne vem, za kolikšno vsoto se je Burtheater pogodil s svojim bivšim intendantom, znano pa je, da se je Hartmann takoj po razrešitvi zaposlil kot kreativni direktor v Red Bull Media House GmbH. Tu in tam še vedno tudi kaj režira, po provinci. Najbrž je najbogatejši gledališki režiser na svetu. Tudi v Burgtheatru je že dolgo spet vse v redu in novemu intendantu Martinu Kušeju si najbrž ni treba beliti las s temi vprašanji. Zadeva, zaradi katere bi v kakšni drugi državi padale glave na zelo visokih mestih, je skratka sanirana.
Ta stara in že nekoliko zaprašena dunajska zadeva iz kratke časopisne notice je poučna v marsikaterem pogledu. Ni edina avstrijska finančna afera, ki se končuje brez resnih posledic za njene glavne like, storilce resnih kaznivih dejanj, med katerimi je na prvem mestu tudi politična korupcija, ki sega do najpomembnejših političnih uradov v neposredni soseščini gledališča. Toda meje med kriminalom in legalnim upravljanjem z javnim denarjem se v novejšem času meglijo in vse bolj premikajo, kar je povezano z nekim drugim procesom, s prehodom iz demokracije v sistem politične samovolje, populističnega nastopaštva, vsesplošne privatizacije in totalitarnega zamegljevanja. Dokazov za to je dovolj tako na Dunaju kot na primer v Ljubljani. Politični prevzemi javnih (kulturnih) institucij, še posebej njihovih transakcijskih računov in denarnih tokov, sistematično finančno izčrpavanje teh ustanov in njihovo politično podrejanje z radodarno pomočjo odvisnega in zato poslušnega personala na vodilnih mestih, nakazovanje izdatnih zneskov javnega denarja na izbrane zasebne račune za neznane namene, o čemer mnogi proizvajalci umetnosti lahko le utopično sanjarijo in pred vrati postave tam na Maistrovi še naprej čakajo na izid kakšnega »javnega« razpisa, nazadnje pa jim bo kot tistemu Kafkovemu človeku s podeželja razloženo, da je smisel njihovega obstoja prav to čakanje… Kajti njihov (in naš!) denar je žal dobil že nekdo drug.
Seveda: za vsako transakcijo je kakšen javni razpis, vse je absolutno legalno in, pomislite: transparentno. Iz vseh kotov pa se valijo oblaki umetnega dima, kot v kakšni ceneni gledališki (ko)produkciji bulvarskega tipa. Birokratska poštevanka, ki smo ji včasih rekli kulturna politika, še nikoli ni bila tako netransparentna, kot je ta trenutek. Je to že kriminal? Ali pa bi se morali vprašati drugače: je to še kriminal? Ali pa le svobodna pobuda kreativnih industrij in javno-zasebnega partnerstva? Morda pa bi morali namesto ministra za kulturo z Dunaja povabiti dobro gospo Silvio, ki zna odlično poskrbeti za vse; samo ona nas še lahko reši! Toda kaj ko bo denarja v vsakem primeru prej ali slej zmanjkalo!
