Ta človek si zasluži le to, da bi bil musliman v neuresničeni Veliki Srbiji Radovana Karadžića in Slobodana Miloševića. Ali si nagrado zasluži njegova literatura, pa sam težko presodim. Žal sem premlad, da bi lahko Handkeja bral, preden je začel verjeti velikosrbskim teorijam zarote ter posledično postal malikovalec vojnih zločincev in zanikovalec genocida (revež ni imel talenta za politiko, je temu rekel za izražanje talentirani predsednik Društva pisateljev). Potem ko je Handke prenehal biti pisatelj in postal kreten, pa se nisem mogel pripraviti do tega, da bi ga bral. Želel bi si, da bi ga lahko, a kot sem na teh straneh že zapisal, je moj odpor do velikosrbskih apologetov žal močnejši od moje bralske radovednosti.
Zato res ne vem, ali si literatura Petra Handkeja zasluži Nobelovo nagrado, a verjamem na besedo Miljenku Jergoviću, da si jo. Poleg tega tudi verjamem v idejo ločevanja med umetnikom in umetnikovim delom. Ker so umetniki ljudje in kot vsi ljudje tudi oni grešijo. In ker so umetniške nagrade nagrade za umetnost, ne za brezgrešnost. Zato me tudi ne motijo mnogim sporni literarni nobelovci. Ne V. S. Naipaul, ki je bil najbrž slabši človek od Handkeja in je podpiral enako srhljive nacionalistične ideje, ne Harold Pinter, ki je zagovarjal izpustitev Slobodana Miloševića.
Načelno me zato tudi Nobelova nagrada Handkeju ne moti, čeravno mi je, priznam, malce zoprna misel, da milijona evrov ne bodo dobili Handkejevi romani, eseji, drame in pesmi, marveč človek, ki je bil govorec na Miloševićevem pogrebu in je v zaporu obiskoval Radovana Karadžića.
Poleg tega nas je Andrej Nikolaidis pravilno opozoril, da je pri Petru Handkeju malo težje, kot bi si mnogi želeli, razločiti pisateljsko genialnost od človeškega idiotizma. Njegov človeški idiotizem je namreč pri zagovarjanju Slobodana Miloševića spregovoril z jezikom literature, s knjigo, o kateri se domala vsi strinjajo, da je bila po človeški in literarni plati slaba knjiga. Literatura Petra Handkeja torej ni neomadeževana, saj je njegova literatura verjela, da muslimani ubijajo sami sebe. A recimo, da tega ni napisal tisti pravi, genialni Handke, temveč neki drugi, zblazneli Handke; tisti, ki po dobrih dvajsetih letih še vedno verjame v velikosrbske pravljice oziroma, kar je še huje, je preponosen, da bi priznal svojo zmoto.
A kar mene pri vsem skupaj še najbolj moti, je to, da so Petru Handkeju podelili Nobelovo nagrado letos, ko so prvič v zgodovini podelili dve nagradi hkrati in ko so istočasno z njim nagradili meni neznansko ljubo Olgo Tokarczuk. Švedska akademija je namreč še nekaj dni pred podelitvijo širnemu svetu razlagala, da bosta oba nagrajenca deležna enake pozornosti, kakor ne bi vedeli, koga nameravajo nagraditi. Za to, da ne predvidiš, koliko in kakšne pozornosti bo deležna nagrada Petru Handkeju, je namreč potrebna prav handkejevska naivnost, ki verjame pravljicam o zaroti sveta zoper uboge Srbe. Odločitev, da nagradi zanikovalca genocida, kar je nedvomno drzna, pogumna in tudi politična izjava, je Akademija v bistvu strahopetno skrila za nagrado Človeku, ki mu je ime Olga.
Pravzaprav je Akademija dovolila, da senca Handkejevih grehov pade na eno največjih pisateljic našega časa; dovolila je, da razprava o primernosti nagrajevanja Petra Handkeja njenim čarobnim knjigam odvzame lep del že tako klavrne pozornosti javnosti in skrčenega medijskega prostora; dovolila je, da odtegne pozornost knjigam, ki si nujno zaslužijo vso pozornost tega sveta. Ker danes na žalost ne gre le za to, da z Nobelovo nagrado vzpostavimo hierarhijo v literarnem svetu, kakor ne gre za lažno ali nelažno kanonizacijo. Ne, danes gre za vprašanje, ali bo literatura Olge Tokarczuk v jutrišnjem svetu še lahko našla pot do bralcev.
V globaliziranem, angliziranem in industrializiranem literarnem svetu se namreč prostor za drugačno literaturo vse bolj oži. Nobelova nagrada je zato eden redkih in vse bolj dragocenih načinov sporočanja globalnim ignorantom, da na svetu obstajajo tudi knjige Svetlane Aleksijevič in da obstajajo romani Patricka Modianoja in da živeči klasiki niso le Haruki Murakami, Margareth Atwood in Salman Rushdie in drugi globalni literarni zvezdniki, marveč je klasik tudi v tem svetu pozabljeni Peter Handke in je klasik temu svetu neznana Olga Tokarczuk.
(No, Olga ni ravno povsem neznana, a kako zelo ta svet ne razume in kako zelo ne pozna njene pisave, se je lepo videlo pred kratkim, ko so Guardianovi kritiki med najboljše knjige enaindvajsetega stoletja ob vseh knjigah Olge Tokarczuk uvrstili tisto najmanj posebno, najmanj njeno in ne z mednarodnim bookerjem nagrajenih Begunov).
Nobelova nagrada Olgi Tokarczuk je zato veliko bolj pomembna, kot se na prvi pogled zdi, saj bo morda, če ji bomo namenili zasluženo pozornost, vsaj za trenutek odložila neizogibno prihodnost, v kateri bo večina olg in njihovih čarobnih romanov ostalo prezrtih, v tajnosti objavljenih pri majhnih, neodvisnih založnikih, daleč od velikih knjigarn, nagrad in bralcev.
In zato se mi zdi do prihodnosti knjig in do literature neodgovorno, da nas je Akademija prisilila, da se ukvarjamo s starimi Handkejevimi zablodami, namesto da bi se, recimo, razpisali o čudežni knjigi Dnevna hiša, nočna hiša, ki neprebrana leži na policah naših knjigarn. A nobene potrebe ni, da bi bili zato neodgovorni tudi vi. Najdite to knjigo in jo preberite. Rešite svet.
