Med iztrebljanjem armenskega naroda ni bilo več mrtvih, če lahko ob takšnih zločinih sploh delamo primerjave, jih je pa več ostalo nepreštetih. Imena, za katera vemo, so večinoma imena rabljev, upraviteljev in poveljnikov taborišč, paš, begov, ag in čaušev. Žrtve imajo redko imena. Nikoli smrt, odstirajoč, krog za krogom, tančice, ni bila bližje svoji srži, nikoli ni bila smrt bolj anonimna.«
Če bi te besede prebrali v turškem romanu, bi lahko s precejšnjo gotovostjo domnevali, da njihov avtor sedi v enem od turških zaporov. A sreča v nesreči avtorja teh besed je, da te težko zaprejo v deželi, iz katere so nekoč tvojo družino pregnali. Sreča v nesreči Varužana Vosganjana je torej, da ni turški, marveč romunski pisatelj, in da v Romuniji pisanje o genocidu nad armenskim narodom ni prepovedano, tako kot je v Turčiji.
A Varužan Vosganjan bi zaradi svojega romana Knjiga šepetov lahko imel težave tudi v Romuniji. V tej veliki knjigi namreč opisuje tudi zločine Ceausescujevih komunistov, pa pogrom, ki so ga Armenci doživeli v Sovjetski zvezi po repatriaciji, ko so jih množično odvažali v sibirska delovna taborišča, in če bi Varužanova Knjiga šepetov ne izšla šele leta 2012, bi pot v Sibirijo zanesljivo našel tudi sam.
Sreča v nesreči Varužana Vosganjana je, da je leta 2012 živel v svetu, v katerem se ni prepovedovalo pisati o grozotah preteklosti in se ni preganjalo pisateljev, ki so te grozote razkrivali. A le šest let pozneje se je ta svet spremenil in ni več daleč dan, ko bodo tudi v Evropski uniji varužane preganjali, njihove knjige pa prepovedovali. Na Poljskem je namreč parlament sprejel zakon, po katerem lahko vsakogar, ki bo nakazoval, da je Poljska soodgovorna za holokavst, obsodijo na zaporno kazen, s čimer je svobode v Evropi še malo manj.
Na nelagodje ob razkrivanju neslavne preteklosti smo se na teh koncih sveta sicer že navadili. Na Hrvaškem so vodilni na Hrvaški radioteleviziji pred kratkim kaznovali svojega novinarja Aleksandra Stankovića, ker si je drznil gosta v svoji oddaji vprašati, ali je bila vojna na Hrvaškem državljanska vojna, medtem ko umetnikom, ki obravnavajo hrvaške zločine v času te iste vojne, nekaznovano grozijo s smrtjo in jim vdirajo v stanovanja.
A nelagodje, naj bo še tako vulgarno in agresivno, je eno, zakonsko prepovedovanje tem in kazensko preganjanje ljudi, ki jih načenjajo, pa nekaj povsem drugega. In če morda lahko le skomignemo z rameni, ko Rusi še vedno niso pripravljeni na kritičen pogled na lik in delo tovariša Stalina in zato prepovedujejo distribucijo nespodobnih, Stalinu nenaklonjenih filmov, pa je dogajanje na Poljskem nemogoče prezreti. Predvsem zato, ker gre pri tem za nadaljevanje višegrajske anti-evropske politike, za orbanizacijo vzhodne Evrope, ki svet od Varšave do Budimpešte nezadržno vrača tja, od koder mu je, vsaj tako se je zdelo, pred dvema desetletjema uspelo prebegniti.
Od ne tako davnih časov, ko se je izjemen poljski režiser Pawel Pawlikowski zaradi svoje z oskarjem nagrajene mojstrovine Ida moral soočati z množičnimi protesti užaljenih Poljakov in so na poljski javni televiziji film zavrteli šele po do filma skrajno kritičnem napovedniku, smo prišli v čase, ko bo zaradi takšnega filma njegov avtor lahko končal v zaporu. Če ga bo sploh lahko posnel, seveda.
Film, ki ga je med drugim nagradil evropski parlament in mu podelil nagrado lux za spodbujanje razprave o evropskih temah, bo v jutrišnji Poljski namreč kršil zakon. Enako bo najbrž s predstavo Klatwa Oliverja Frljića, ki obračunava z mračnim poljskim katolicizmom in ki jo je pred dnevi časopis Gazeta Wyborsca razglasil za gledališki dogodek leta na Poljskem. Taki dogodki leta bodo poslej, kot kaže, prepovedani z zakonom.
Če je bila še včeraj naša ljuba, neljuba Evropa prostor, v katerem je bilo narodom in posameznikom omogočeno, da so obračunavali s svojo neslavno preteklostjo in njenimi demoni, če so imeli svobodo, da so vztrajno drezali tja, kjer jih najbolj boli, odstirali tančice teme in se pogrezali vanjo, vse v želji, da bi temo osvetlili, zatohlost prevetrili in zmanjšali najbolj neznosne bolečine, potem se danes zdi, da se vračamo nazaj v čase, ko smo bolečine potlačili, v čase, ko smo živeli v mraku in zatohlosti in je bila naloga umetnosti, da nas prepričuje, da sta mrak in zatohlost nekaj dobrega.
Vračamo se torej v čase, ko bomo o preteklosti spet morali šepetati, tako kot so o njej leta, desetletja morali šepetati Armenci iz Knjige šepetov. In le upamo lahko, da bo nekoč nekje obstajal svet, v katerem bo lahko tudi o nas in naših preteklostih nekdo napisal tako veličastno žalostno knjigo, kakršno je o Armencih uspelo napisati Varužanu Vosganjanu.
