Zato je razumljivo, da trenutna politična situacija v Evropi Evropejcev ne vznemirja, čeravno mnogi izražajo zaskrbljenost. Vzporednice z obdobjem pred drugo svetovno vojno, ki jih danes vleče že vsakdo, ki se mu ljubi odpreti srednješolski učbenik iz zgodovine, so na videz srhljive, a zaradi odsotnosti osebne izkušnje nacizma v večini državljanov Evropske unije ne vzbujajo strahu pred razpadom sveta, kot ga poznamo. Temu strahu Evropejci namreč ne verjamejo, saj ni intuitiven.
Resničen strah se namreč prebudi, kadar človek v nečem intuitivno zazna podobnosti z grozotami, ki jih je doživel. Jasmin Mujanović, nekdanji bosanski begunec in zdajšnji ameriški politolog, je nedavno zapisal, da je bil prvi, ki ga je slišal Trumpa primerjati z Miloševićem, njegov oče, ki je še pred volitvami intuitivno povezal Miloševićevo Veliko Srbijo in Trumpovo Veliko Ameriko in slednjemu napovedal zmago. Malo zatem je Aleksandar Hemon, ameriški pisatelj, Trumpa najresneje primerjal z Vojislavom Šešljem. Mujanović piše, da so številni begunci in priseljenci v Ameriki poskušali prižgati alarm, a se Američani niso pustili nagovoriti njihovemu strahu, njihovi intuitivni zaznavi, da se zgodovina ponavlja.
A prav odsotnost tega strahu je tista, ki razpravam o trenutni Evropi jemlje nujno potrebno težo. Nikogar v Nemčiji ali Franciji ni razpada Evrope zares strah, nihče intuitivno ne zaznava podobnosti z nekim drugim razpadom. Strah, o katerem v Evropi pišemo in govorimo, je razumski strah in kot tak povsem benigen. Evropa danes res postaja hiša strahov, po kateri strašijo populistični bavbavi, a ljudje ne trepetajo pred koncem sveta, saj si konca sveta, podobno kot Američani, ne zmorejo predstavljati.
Ljudje se resda bojijo beguncev in migrantov, bojijo se islama, nove finančne krize, izgube služb in socialnih pravic, nimajo pa v sebi strahu pred izgubo zaupanja v sočloveka, saj niso doživeli časa, ko stopiš iz svojega stanovanja in veš, da tam zunaj ne moreš zaupati niti lastnemu sosedu, da te ne bo namesto pozdrava ustrelil v glavo.
Evropa je v častitljivih triinsedemdesetih letih miru ta strah pač bolj ali manj izkoreninila, zato je zmožna biti tako brezbrižna celo do procesa lastnega razkroja, ki smo mu nedvomno priča. Evropa je danes zgrožena, zaskrbljena, budna, a ves čas brezbrižna, najsi govorimo o Madžarski ali Poljski, o zidovih in o žicah, o taboriščih na italijanskih in grških otokih, o nacistih v avstrijski vladi ali o onih v nemškem parlamentu, o umoru slovaškega novinarja, o italijanskih populistih ali pa o vojnah v Ukrajini in Turčiji. Marsikdo bo seveda ugotavljal, da gredo stvari v napačno smer, a v nikomer ne bo ta ugotovitev vzbudila paničnega strahu.
Sorodnik mi je nekoč dejal, da se je šele takrat, ko je videl, da iz Sarajeva odhajajo »cigani, kurve i židovi«, zavedel, da bo res vojna. In takrat je bilo seveda prepozno. Ti, ki so v nasprotju z njim pravočasno odšli, so intuitivno začutili, da prihaja novo obdobje nereda, nasilja in pogromov, da prihaja obdobje, v katerem bodo preganjani znova preganjani. Izkušnja jim je položila pot pod noge, mnogi drugi Sarajevčani pa vojni niso verjeli niti takrat, ko so po mestu začele padati granate. Moj stric je tako iz mesta odšel šele potem, ko se je naboj ostrostrelca zaril v blazino na postelji njegovega sina; šele takrat torej, ko mu je vojna vstopila v stanovanje. In zdi se, da Evropa danes skozi okno opazuje, kako odhajajo »cigani, kurve i židovi«, si govori, da vojne ne more biti, in čaka, kdaj se ji bo naboj zaril v lastno posteljo.
Slovenci smo v tem pogledu skrajno evropski. Tudi v naši zavesti ni namreč niti sledu tragične jugoslovanske izkušnje. Tudi mi, ko se danes vneto pogovarjamo o pojavu sovražnega govora, o kompleksnosti svobode govora, o lažnih novicah, o vzponu populizma, dajemo vtis družbe, ki je konec osemdesetih in devetdeseta preživela varno odmaknjena od krvavega Balkana in je z evropskim zanimanjem spremljala, kako so srbski in hrvaški nacionalisti svobodo govora zlorabljali za širjenje sovraštva, ko pa jim je ta pomagala na oblast, so to isto svobodo govora sistematično začeli zatirati, novinarje pa preganjati. Pod našo razumsko zaskrbljenostjo je namreč zlahka razvidna brezbrižnost, predvsem pa globoko prepričanje, da se nam nič zares hudega ne more zgoditi, ne glede na to, kako zelo zaidemo na stranpoti populizma, kako zelo premaknemo mejo dostojnega in dopustnega, kako zelo se sprenevedamo, da fašizem ni fašizem.
A to, da se zgodovina ni zgodila nam, še ne pomeni, da se ne more ponoviti, in samo upamo lahko, da ne bo tudi vsem nam pametnjakovičem, načitanim veleumom in teoretsko podkovanim strokovnjakom nekoč zabrusila: »Bebci, prenehajte pametovati in tecite v zaklonišča!«
