Najprej so briljantno rešili zagato z RTV. Zakon, ki je plod tvornega sodelovanja vlade in civilne družbe, bo najverjetneje padel na ustavnem sodišču. Da se bo morda tako končalo, so sumili že nekateri študentje prava. Dejstvo pa je, da se na Kolodvorski ni nič spremenilo, se nemara še dolgo ne bo ali pa se sploh ne bo.
Uspešni prenovitelji so se lotili tudi novih pomembnih reform: zdravstvene, davčne, šolske, stanovanjske, tudi pravosodne. Resno razmišljajo o novih inovativnih ustavnih določbah. Pa to še ni vse. Obljubili so temeljito prenovo plačnega sistema v javnem sektorju, medtem ponudili šeststo evrov tu in nekaj sto evrov tam. Pogumna koalicija vsak dan odpre novo fronto in najavi nove boje. Če je prejšnja vlada Janeza Janše zagotavljala, da nam bo dala Slovenijo 2.0, nam ta ponuja fantastičen prehod na model države 3.0.
Pot do svetle prihodnosti ni brez ovir. Jasno pa je, da če prihaja do kakšne napake, je krivda izključno na nevestnih in nesposobnih ministrih, državnih sekretarjih in drugih vladnih sodelavcih. To, da sami odidejo, je dokaz učinkovitosti vlade in trdnosti koalicije.
Nesporen uspeh je umestitev Nike Kovač v neki obskurni strateški svet pri predsedniku vlade. Najbolj izpostavljena predstavnica liberalno-leve alternative, edina z jasno politično agendo in zmožna organizirati in pritegniti množico aktivistov v vse kraje države, je zdaj normalizirana, ukalupljena v vladni politični okvir. Tega se verjetno najbolj veselijo Janez Janša in njegovi zvesti privrženci. Ti so v njej in njenem krogu takoj prepoznali resnega nasprotnika, potencialno veliko bolj nevarnega kot programsko in ideološko zmedena vladajoča levosredinska stranka. No, zdaj Nika Kovač in njen Inštitut nista več tako nevarna, ona pa je v zameno (vsaj navidezno) nekoliko bližje oblasti.
Da so ulični protesti del političnega vsakdanjika, je jasno že vrsto let. A leva sredina je izgubila primat na ulicah. To se je zgodilo že v prejšnjem mandatu, ko je populistična in proticepilska retorika Zorana Stevanovića pritegnila v središče Ljubljane bistveno več ljudi kot politično-umetniški program, ki ga je vsak petek uprizarjala urbana druščina, zbrana okoli Glasu ljudstva. Recept leve in desne politične agende pa je jasen: če ne vladaš, pošlješ na ulice svojo žlahtno »civilno družbo«.
Danes ljudske množice s slovenskimi zastavami in domoljubno retoriko vsak mesec preplavljajo središče prestolnice. Močan nacionalni naboj ni brez učinka. V državi se postopoma krepi skrb za usodo naroda in slovenskega jezika. V Kranju se pritožujejo, da je v centru preveč Albancev. Prvoaprilska šala o tečaju srbohrvaščine za Slovence v nekem podjetju je povzročila pravi vihar na spletu. Občutek je, da so neintegrirani migranti resen problem. Če hočejo ostati tu, se morajo naučiti slovenskega jezika! Nekaj takega smo doživeli tudi v osemdesetih letih. Takrat so se na zidovih pojavili grafiti »Bosanci go home!«. Epilog te zgodbe so bili izbrisani.
Levica in desnica se tradicionalno zedinita, ko so v igri resnični ali pa namišljeni nacionalni interesi. Levosredinska vlada Mira Cerarja je pod to pretvezo postavila bodečo žico na meji s Hrvaško. Danes Golobova Svoboda in postkomunisti Fajonove postavljajo pogoje za deportacijo migrantov, ki ne bodo opravili jezikovnega izpita. Vladni predstavniki obljubljajo, da se to ne bo zgodilo. Zakon je zakon, obljube pa so obljube: ko se je znižal količnik pacientov za družinske zdravnike, so cehovske organizacije tudi zagotavljale, da nihče ne bo ostal brez zdravnika. Vemo, kako se je končalo.
Vsak priročnik za vključenost migrantov razlaga, da se ta bolj kot s prisilo doseže z resnimi integracijskimi programi. Najšibkejši del so pogosto prav ženske, ki živijo izključno v domačem okolju. Pri njihovi socializaciji bi bolj kot izpiti iz slovenščine pomagali medkulturni ženski centri, v katerih bi se Slovenke in migrantke lahko srečale. Laboratoriji sožitja, ki bi ponujali razne oblike podpore pri integraciji v družbo. Da se v levosredinski koaliciji tega zavedajo samo v Levici, je dokaz latentne ksenofobije, ki je v večji ali manjši meri vedno prisotna v naši politiki. Karta, na katero vedno uspešno igra desna sredina, in past, v katero se znova in znova zapletejo levosredinske vlade, ki hočejo dokazati, da so dovolj domoljubne.
To se ne dogaja samo, ko novi obrazi pridejo na oblast. Dejstvo pa je, da so prav ti bolj naklonjeni ponujanju enostavnih rešitev za kompleksne probleme. Brez ekipe, brez programa in brez močne ideološke podlage je populizem edina rešitev. Na oblast niso prišli po lastni zaslugi. Izbrani so bili, ker so se volilci hoteli znebiti Janeza Janše. Prav zaradi tega od novih obrazov v resnici nihče ničesar ne pričakuje. Robert Golob ni razočaral, ne bo razočaral in sploh ne more razočarati svojih volilcev. Pričakovanja so bila nizko postavljena ali pa jih sploh ni bilo.
Čas počasi mineva. Državljani pozabljajo na »učinkovitost« prejšnje vlade in živijo sedanjost nove. Reforme bodo naredile svoje, bodoči referendumi tudi. Skratka, če je Janševo vladanje največji in najmočnejši adut za nove zmage leve sredine, so novi obrazi največje zagotovilo za ponovni vzpon Janeza Janše na čelo slovenske vlade. Tako kot njegovi neuspešni predhodniki tudi Robert Golob počasi, a vztrajno gradi »vrnitev odpisanih«. x
